5 gužve in noge narazen

To sta dve besedni zvezi, ki smo jih prinesli kot spominek iz Arca 😀 Prva, ker imajo nekateri govorno napačo, druga pa ker se je to izkazala kot zelo uporabna tehnika (plezanja seveda) 😀

Kljub odpovedim nekaterih prvotnih članov odprave, se nas je vseeno zbralo 7 in tako se je v petek zjutraj (ob brutalni uri 4.00) odpravila ekipa 5 ljudi iz Kranja proti Ljubljani, kjer smo pobrali še 2 člana posadke in nato krenili proti Arcu, oz. natančneje – proti Pietramurati (4 tečajniki + 2 mlajša pripravnika + 1 starejši pripravnik, pridruženi član iz ČAO). Menda so bili te konci Italije precej obljudeni s strani Slovencev v istem času – nekateri člani ČAO so se nahajali v kraju Dro, pa tudi naj bi bilo pol Kibube raztrešene tam okoli 😀 Ceste so bile prevozne, prispeli smo dokaj hitro in takoj po nastanitvi smo se za začetek odpravili iskat srečo kar v frikališče (da smo se malo pobolje spoznali 😛 ). Najprej smo šli v Val Lomasone, kjer smo se odločili za sektor z malo več lažjimi smermi, da smo lahko tudi tisti, ki nismo visoko na nivoju z ocenami, kaj splezali, v plezališču Croz de le niere – Preore pa smo se odločili za nekaj mešanega. Seveda se je v drugem plezališču izkazalo, da so smeri vsaj za oceno ali 2 težje kot pa je bilo napisano v vodničkih. Ne glede na to so nekateri z lahkoto zategovali težke smeri, medtem ko smo se drugi matrali s smerjo Il simpatico funari, ocenjeno s 4c, ki to definitivno ni bil 😀 Po večerji klasičnih makaronov in analizi dneva smo sklenili, da drugi dan napademo sektor z dolgimi navrtanimi smermi.

Prispeli smo 🙂

Vsaj na eni sliki smo vsi gor 😀

Tehnika je pomembna 😛

Tista nič kaj simpatična smer Il simpatico (slightly overhanging start) (4c) 😀

Večerna analiza.

Jutranji pogled iz apartmaja.

Po priporočilu sogovornikov na ferajnu smo odšli v Placche Zebrate, se razdelili po navezah in s plezanjem začeli že ob zgodnji jutranji uri (8.00), kar se je izkazalo za modro odločitev – prvič zaradi vročine, drugič pa ker se je kasneje nabralo nekaj navez, vendar neke gužve vseeno ni bilo čutiti. Sam sektor je bil oddaljen 5 minut vožnje od naše nastanitve, je pa precej platast, kot pove že ime, vendar v malo lažjih smereh ni tako hudo. Tisti dan je bil za vse precej zanimiv – poleg base skakalcev, ki so leteli dobesedno kot avion mimo in ti najprej nič ni jasno, dokler ga ne zagledaš tam skoraj zraven sebe, smo doživeli tudi izgubljanje v steni, abzajlanje, skrivnostno izginotje svedrovcev v zadnjem cugu ali sredi smeri, ubiranje bolj divjih variant smeri, podstavljanje roke namesto stopa in še kaj bi se našlo 😀 no, seveda nam je vsem navezam uspelo splezati nekaj smeri in smo bili vsi precej zadovoljni z izkupičkom. Kasneje popoldne smo se odpravili še na izlet do Gardskega jezera, natančneje smo se vsidrali v Limonah (Limone), skočili v ledeno mrzlo jezero namesto tuša in s kajakom bežali pred hidrogliserjem, ki je pikiral naravnost proti nam 😀 Konec dober, vse dobro, srečno smo se vrnili v apartma, fantje so pripravili pice, punce pa palačinke, analizirali kako in kaj ter sklenili, da se v nedeljo vrnemo v isti sektor.

Raztovarjanje opreme.

I’m so excited and I just can’t hide it 😀

Razgled nekje sredi smeri.

Seba

Katarina v sosednji smeri.

Dva izmed mnogih.

Matevž

Srečanje na vrhu 🙂

Utrujeni pa tako.

Gardsko jezero, pogled v smeri proti Rivi del Garda.

Punci trenirava mišice (ker v steni očitno ni bilo dovolj) 😀

Sledila je menjava posadke.

Tokrat smo štartali še bolj zgodaj in že ob 7.00 bili pod steno, predvsem zaradi vremenske napovedi, ki je kazala na dež ob 14.00. Brez zapleta ni šlo, saj je Matevž pod steno ugotovil, da je pozabil plezalke, ampak smo vseeno speljali vse po načrtih 😀 Ko smo sestopali, se je v nekaterih smereh izkazalo, da so imeli nekaj več kot samo 5 gužve na štantih in smo bili vsi veseli, da smo bili spet prvi pod steno. Naj omenim tudi, da smo videli vse sorte različnih štantov, ki jih tujci delajo – ne ravno, em, varnih. Tisti, ki smo prej končali, smo šli med tem do apartmaja in nato s pivom pričakali vrnitev ostale posadke, ki so se vrnili ravno pred dežjem 😛 Popoldne je sledil odhod v Arco in medtem ko sva s Katarino napadali trgovine z opremo (na vsakih 10 m ena – precej neuspešen napad), so ostali odšli po svoje, nato pa smo šli skupaj še na zasluženo pivo (kaj so nas obrali 😀 ) in domov. Če že po trgovinah nisva imeli sreče, sva jo imeli pa na ulici, ko sva srečali Adama Ondro in za spomin dobili slikco z njim 😛 Pred nami je bil na sporedu družaben večer z obiskom članov ČAO, analiza in zjutraj pakiranje in izpraznitev apartmaja ter še tretjič zapored odhod v isti sektor (ki smo ga sicer bili že malo siti, ampak smo stisnili in zarinili 😀 ).

Uroš

Pogled na steno s strani

Ker je ponoči deževalo, smo štartali kasneje in bili pod steno ob 9.00. Zaradi precej napornega ritma zadnjih dni in bolj malo spanja, je bilo razpoloženje malo bolj ležerno, vseeno pa so Matevž, Uroš in Seba zategnili še eno smer, Klemen in Tadej sta imela nekaj projektiranja, jaz in Katarina pa sva nenačrtovano povadili spust po vrvi, nato pa raje odšli po sladoled in na okoliški izlet 😀 Ob dogovorjeni uri smo vsi zadovoljni štartali proti domu, malo zašli vmes (npr. ker je šofer opazoval okoliške stene in pozabil zaviti na izvozu) in nekako srečno prispeli nazaj v Kranj okoli 22.30. Končni vtisi so odlični (mogoče kakšen dan več ne bi škodil in tudi kakšen drug sektor 😀 ), družba je bila taka, da smo se vsak dan minimalno 3x jokali od smeha, pokrajina pravljična, vreme je držalo (in po besedah domačina je bilo nenormalno vroče), sklenili smo tudi nova poznanstva in naveze, tako da smo vsi že v pričakovanju naslednjega izleta. 🙂

Fotke: Matevž, Katarina, Klemen in jaz 🙂