Kramarjeva smer

V četrtek zjutraj sva se s Klemenom Jeričem odpravila v Kramarco. Kljub (pre)zgodni uri je zaradi visokih temperatur sneg dišal po pomladi (beri: bil ojužen). Vseeno pa sva napredovala proti vstopu kar hitro, saj se k sreči ni prediralo.

Na vstopu v smer naju je pričakal še vedno lepo zalit skalni skok, z izjemo zgornjih 2 metrov, ki pa nista predstavljala težav. Pri bivaku sva se za nekaj trenutkov ustavila in si ogledala barve novega jutra. Sledil je kamin, ki mi je, neizkušenemu mladcu, predstavljal prve težave, saj je od naju zahteval nekaj metrov plezanja po skali. Le-te so izginile, ko mi je Klemen pokazal kako naj se ga lotim – z golimi rokami. 😉 Sledil je še nekoliko zoprn izstop, saj iz tople skale preide neposredno v hladen led. Tako naju je do vrha čakal le še zadnji skok, ki je bil neka mešanica ledu in skale, zato sem se ga rajši odločil obvoziti po prečki.

Na vrhu sva žal že zamudila sončni vzhod, a pogled na domač Kranj in okoliške hribe je bil tako kot vedno lep. Sledil je le še ekspresen sestop po Petem žrelu. Tako je minilo še eno lepo jutro, ki mi je zahvaljujoč mentorju, dalo kar nekaj novih izkušenj. 🙂

Pri bivaku se je začelo daniti.