Križ

Če bi me eno leto nazaj vprašali, ali turno smučam, bi rekla ne, pa saj je isto kot peš, samo hitreje si dol in zato manj časa uživaš v hribih. No, dokler človek ne proba, ne more vedeti in letos imam precej drugačno mnenje. 🙂

Postopoma so tako prišle tudi daljše ture, (vsaj za oči) najprijetnejša pa je bila v soboto.

Z Mihom Zupinom sva se namenila na Križ. Nekje okoli šeste zjutraj sva začela v Vratih, potem pa čez pobočja in plazovino, ki se vleče od Stenarskih vratc do doline. Od vznožja S stene Stenarja, se je počasi pojavljal nov sneg, ki je bil tako kot midva že ves prepoten od žgočega sonca. Ocenila sva, da je dolina Stenarskih vratc prepoložna za naju in sva jo zato urezala kar direktno do roba Kriške stene. Uf! Pa se je splačalo. 🙂 Ko enkrat dosežeš rob, postane Križev pot mnogo lažji, saj je odrešenje blizu, pogled pa seže daleč. 😀 Na vrhu sva sklenila novo prijateljstvo z avanturističnim Primorcem (ki je tudi lastnik nekaj fotk). Skupaj z njim smo odvijugali v dolino, praktično do avta, a s par kopnimi prehodi.

Sneg je bil primerljiv s pomarančo, ki jo otrok pozabi v šolski torbi čez poletne počitnice. 🙂 Občasno je tudi bučalo s sosednjih vrhov; ni kaj, pomlad želi biti opažena!

Skratka, če me zdaj kdo vpraša, s smučmi nisi samo prej dol, ampak verjetno tudi prej gor. Pa fino je! 🙂

Značilno aprilsko jutro.

Vemo, kdo gazi 😉

bližnjica

razgled 1

razgled 2

razgled 3

Eni so šli kar čez tastrm del!

Miha išče linijo …

… in jo najde 🙂