Pretekli vikend so se nama z Andrejo poklopili frej dnevi, pa tudi vreme je kazalo kar dobro, zato sva se odločila, da obteživa nahrbtnike do maksimuma in z Vogla odsmučava proti Komni, nato pa dalje po znameniti Triglavski magistrali.
Smučarija na Voglu se prav kraljevsko začne s spustom do planine Zadnji Vogel, mimo katere sva v jutranjem navdušenju nad “svežimi rebrci” veselo odsmučala do spodnje postaje sedežnice Zadnji Vogel, kjer sva ugotovila najino zmoto in za nagrado že prvi dan najini turi dodala še nekaj 100 višinskih metrov vzpona.
Rdeče ali zelene puščice nas spremljajo skoraj celo magistralo.
Končno konec gmajne.
S planine Zadnji Vogel naju je pot vodila skozi mestoma kar gost gozd do Žagarjevega grabna, kjer sva zapustila ozko smučino med drevesi in na polno zadihala v objemu Bohinjskih gora.
Po bolj ali manj izpostavljenih prečnicah se naposled le znajdeva nad planino Govnjač, kjer se zopet začne pojavljati raznorazna vegetacija. Od tu lahko že kar čutiš bližino toplega ričeta in mrzlega piva v domu na Komni.
Proti sedmerim.
Vodovod Prehodavci.
Drugi dan se odpraviva v smeri doline Sedmerih jezer. Že takoj, na začetku se ponovno znajdeva v razgibanem svetu polnem vegetacije, ki naju spremlja vse do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer pomalicava kar na nadstrešku koče…snega je zares veliko! Sledi prijetno vzpenjanje po dolini navzgor, kjer lahko samo slutiš kje se pod obilno snežno odejo nahajajo še ostala jezera. Dan zaključiva s sončenjem na Prehodavcih in spoznavanjem novih prijateljev, s katerima smo naslednji dan skupaj nadaljevali.
Nad dolino Triglavskih jezer.
Čez Hribarice.
Matevž in Eva pred prvim spustom.
Zadnji dan se po prelepi jutranji predstavi vzhajajočega sonca z Evo in Matevžem povzpnemo čez Hribarice do prvega večjega spusta na magistrali, v Velsko dolino. Ta po dveh dneh bolj ali manj vzpenjanja zares paše. Tudi megla na Velem polju ne pokvari vzdušja. Pomankanje tabel, ki te usmerjajo čez vso magistralo, rešita dva lokalca, ki na našo srečo ravno prideta mimo in čez dobrih pet minutk se že vzpenjamo na Konjsko sedlo. Na tem delu nam v veliko pomoč pridejo cepin in dereze in kmalu se zopet kopamo v soncu. S Konjskega sedla prečimo levo nad Kalvarijo in pod Snežno konto še zadnjič “zarinemo” v breg in kmalu prijetno popraženi od sonca že uživamo v mrzlih napitkih, ki jih nasmejanih ust strežejo meteorologi na Kredarici. Sledi še zadnji uživaški spust v dolino Krme, kjer punci pokažeta nekaj spektakularnih premetov čez glavo. Pojačanim od preteklih dni hoje nam tistih “par” kilometrov ravnine do Radovne mine kot bi trenil in kmalu vsi srečni nazdravljamo pri avtu.
Spust v Velsko dolino…..v meglo.
Zdej pa samo še dol.
Lepa! Bom moral nehat planirat in samo it! 🙂