Najprej. “Booya! Nazaj sem, aaaa 😀 ” To se mi je včeraj vrtelo v glavi cel dan. Ni lepšega občutka, kot pa, ko se po poškodbi spet spraviš v hribe (ali pa ko greš končno po 5 urah ali več držanja lulat, ali pa ko si snameš dereze, ali pa ko si sezuješ čevlje, ali pa ko daš ruzak dol, in podobni ko-ji, ki sodijo v kategorijo “ni lepšega občutka” 😀 ).
Tokrat smo se odpravili v dveh navezah – mentorja s svojima tečajnikoma – Janez z Rokom in Sara z mano. Plan je bil Črni graben v Storžiču, ker pa nas je na dostopu vse, razen Roka, precej kisalo, smo zavili kar v najbližjo smer – Mladinsko – z možnostjo, da se priključimo Kramarci 😀 Izbira smeri se je kasneje izkazala za odlično potezo, saj je bila proti Kramarci avtocesta navez, mi pa smo bili čisto sami samcati v svoji smeri. Narejena je odlično – izkušenejša člana navez pravita, da tako narejena ni bila že leta. Skoki so bili vsi zaliti, pičili pa smo jo kar do konca, brez obvoza v drugo smer. Naučila sem se tudi izogibati projektilom – no, več ali manj (seveda mi je mogel en prileteti naravnost v faco in tam pustiti svoj odtis v obliki rahlo prebite kože in zvonjenja v ušesu nekaj minut). Rok, mislim, da ni imel teh problemov, oz. se jim je bolj uspešno ognil 😀
Kljub meglenemu vremenu, ni bilo časa razmišljati o megli, saj je bilo tako dobro pikati, da joj! Nebesa 😀 Za piko na i in kič nas je pa proti koncu smeri pričakalo še jasno nebo z najlepšim razgledom (in brez gužve na vrhu) <3 La vita e bella.
Sestopali smo po Petem žrelu.
Hvala Sari in Janezu, da sta si vzela čas in seveda za vse njune koristne nasvete, potrpežljivost (in slike)!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.