Pridejo dnevi, ko so višje sile darežljive in pustijo čudakom, da se jim stvari poklopijo. Tak dan je bila nedelja. Sonce, minus, led, Vitranc in posledično skoraj zapuščeni Tamar, dobrovoljna mentorica ter dva tečajnika. Zgodaj zjutraj smo tako pod Sarino taktirko zagrebli s Tadejem. Neke 3 naveze so bile še bolj neprespane in so se prebujali (v slapu) v votlini, mi pa smo se odločili za osamljenega Centralnega. Najprej je sledil kratek teoretičen uvod iz ledne tehnike potem pa samo še uživancija, nohtanje in umikanje projektilom. Sama smer je bila prav lepa, dva rahlo pokončnejša dela pa sta poskrbela za še luštnejše plezanje. Ker nam je po prvem slapu ostalo še nekaj energije, smo se jo odločili pokuriti na Desnem slapu, kjer je bil led v še boljšem stanju. Celotno plezarijo pa je spremljal radio Ponca z dokaj utečenim sporedom hrumenja plazov. Previdno.
Naučene modrosti:
- Obstaja pravi moment za nežnost in za silo. Če nočeš plavih kolen – use the force. Če slišiš teči vodi, pa mogoče raje ne.
- Vpadnica zavzema celotno širino slapu. Ali pa se gravitacijsko polje po čudnem naključju ukrivlja okoli mene.
- Nohtanje je vedno lahko še bolj boleče, kot pa si predstavljaš.
In pa, empirično potrjena hipoteza – plezati je res fantastično! Z dobro druščino pa še toliko bolj. 😉
Najlepša hvala obema 😀
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.