(preberi v visokih ženskih frekvencah) “O moj booog, res greva! Aaaaaaaaa”
No, to so malo lepše izražene misli od naju z Uršo, ko sva obteženi s štriki, cepini in derezami zagrebli proti Teranovi. Seveda na začetku (pametni, kot vedno) sva s hitrim tempom za seboj gnale energične mladce (ta tempo je popustil pri žičnici, da ne bo pomote). Ti pa so naju na koncu že v skoraj popolni opravi čakali, ko sva hropeče lovili sapo med zadnjimi metri pristopa. Nič ne de, zagreti in zagnani tečajnici ;).
Na srečo pa energija ni popustila, ko sva prvič na sploh, v škripavec zabili cepina. Noro! Sprva sem z vso močjo vihtela, da bo ja zadržal morebiten padec. Ker pa se je izkazalo, da je puljenje cepina energijsko potratnejše, je zabijanje postalo nežnejše (pamet me je srečala v predzadnjem raztežaju). Kaj hitro pa sem tudi ugotovila, da sem v preteklih 20 nekaj letih preveč zanemarjala mišice v mečih. Ta so namreč po prvem raztežaju, začela opozarjati na njihov obstoj (in niso odnehale do naslednjega dne).
Navkljub vsem mukam, pa sva na vsak štant prišli z nasmeškom do ušes, kar lahko potrdi tudi Gorazd, ki je zaslužen za celotno dogodivščino. Bržkone je on še najbolj trpel s kilometri prevlečenega štrika in zmrzovanjem med vsakim zihranjem zaradi najine neizmerne brzine. Potrpežljivi pa so bili tudi Janez, Luka in Mitja, ki so nas debelo uro čakali na sredi neklasične izstopne prečke. Tam se me je prvič tudi malo dotaknila psiha, ko sem se na vsakem tretjem koraku videla, kako se spotikam čez lastno nogo.
Četudi smo imeli celih 10s »šajbe« in je bila smer radodarna s pošiljkami pršiča, je bil dan izjemen. Tako, da v imenu obeh hvalahvalahvala Gorazdu za izkušnjo in ostalim, ki so bili zraven :D. 
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.