Pristovški Storžič

V soboto po turi v gostilni Gala tuhtamo: “Pa kam naj gremo jutri?”. Neko neznano sedlo je zamenjala tura pod Kriško steno, ki se je v večernih urah vdala pod težo Pristavškega Storžiča. Pa saj pod Kriško steno je pa res že vsak bil glede na to, da je to hit letošnje zgodnje zime.

Tako me v nedeljo ob 6:45 v Škofji Loki pobere Luka in z nekaj minutno zamudo v Kranju pobereva še Janeza. Odhitimo na Jezersko, kjer se sonce že svetlika povsod samo na našem cilju ne. Zarinemo, bo že, si rečemo ter se sprehodimo čez mejo kjer je izhodišče našega izleta.

Pot dolgo časa sledi zložni cesti in zvesto sledimo markacijam.

Začetna cesta.

Na severno vzhodni strani vzpetine se začne pravi vzpon, ki praktično ne pojenja do konca. O resnosti vzpona priča časovnica 100 na uro (400 vš.m. v 4 urah). Dolgemu vzponu je botroval izostanek smučine ter enormne količine snega v relativno gosti hosti. Edini predhodniki so bili iz vrst malih divjadi (lisice, zajci in podobni modni dodatki ljubljanskih ženic).

Pisano, kakopak.

V deželi medveda.

Smreke.

Ja tja gremo.

Končno dosežemo vrh in zavriskamo od veselja saj je snega res ogromno in ves je nedotaknjen tako, da vanj veselo vrežemo prve zavoje.

Košuta …

… še enkrat.

Jezerski hribi.

V začetku smučamo po smeri vzpona nato se držimo rahlo desne. Ujamemo par lepih posek ter na koncu zadanemo začetno cesto. Ta nam je dala vetra saj je bilo potrebno kar nekaj porivanja preden zopet dosežemo mejni prehod.

Hodili, smučali, pili ter jedli smo Matjaž, Luka in Janez.