Prva doza višine

V novembrskem vikendu smo imeli tečajniki skupno plezalno turo na ponavadi toplem primorskem. No, ravno toplo ni bilo, sonca je bilo za vzorec, a je bila plezarija vseeno odlična. Izhodišče je bila Vipava v soboto, končna bojna linija za preživele pa adrenalinski spust v Ospu. Oziroma pivo v kampu. Skupaj z inštruktorji smo začeli ob zgodnji 7.30, saj so nam kasneje tekmo napovedali Bricovi. Porazdelili smo se v naveze in se zapodili pod steno. Sama sem bila v navezi z Nejcem, ki se je odločil, da me popelje v Ciklamen, skupaj s Katarinino navezo. Prvi cuk smo odplezali z Aleševo trojko, kjer je na zadnjem skupnem štantu imel to čast, da me okrega za prvo smrtno napako. Vsekakor upam, da sem se naučila. Po lažjem vhodu sta sledila dva previsa, ki sta delovala prebujevalno. Sploh z dodatno težo na hrbtu. Sicer pa smer ni povzročala težav. Veliko smo se nasmejali in naučili, kolegi pa so na zadnjem previsu nakazali prusikiranje in improvizorične lestve iz zank. Škoda, da je telefon sameval v nahrbtniku. Po krajšem spustu z vrha in nato ferati je sledilo zabavno druženje v kampu, ko smo čakali še vedno aktivne naveze.

Med čakanjem sva se s sotečajnikom Matejem odpravila na raziskovanje vinskih dobrot Vipave, kjer nama je zelo prijazen vinar ob prodaji zajetne količine vina, razkazal jamsko vinsko klet in pripravil manjšo degustacijo odličnega vina. Ob vrnitvi v kamp s konkretno težjim avtom in nekoliko lažjo glavo, so bile že skoraj vse naveze srečno na pijači. Pot nas je nato vodila na večerjo, kjer so nas zapustili pripravniki, katerim se vsi zahvaljujemo za zabavno in poučno plezarijo! Okrepčani smo prispeli v Osp, se razpakirali, eni postavili šotore, spet drugi graščine in se zbrali ob Janezovem gorilniku. Na njem je redno nastajalo dodatno začinjeno kuhano vino, ki nas je, kljub vedno nižjim temperaturam, prijetno grelo in razvozlavalo jezike. Ob hladnem večeru pod zvezdami, smo v primerjavi s sosednjo Rašico, preživeli res luštno druženje, dokler nas ni, nad nami se dvigajoča stena, opozorila, da bi bilo mogoče fino pokukati tudi v spalke.

Naslednje jutro smo bile naveze razporejene v dva voda. Prvi vod je z vztrajnimi inštruktorji krenil v Medota ob 8.uri, drugi pa smo počakali uro na vodniško okrepitev in v steno krenili z njimi. Mojo navezo skupaj s Tinkaro je vodil Rok, s katerim smo v šprinterskem slogu, jutranjo skupino ujeli že na koncu prvega cuka. Ta dan smo Medota, kar uspešno zapolnili, saj smo se na sidriščih prijetno načakali. Pa nič zato, vodnikom ni zmanjkalo modrosti, smeha in pesmi pa tudi ne. Po uspešno osvojenem vrhu nas je čakal še spust po vrvi, pred katerim so nas ves vikend strašili. No, medve s Tinkaro sva ga pričakovali navdušeno.

Inštruktorski duet de Rok nama je na sidrišču z razlago in zafrkancijo lepo krajšal čas, dokler ni prva od naju obvisela na vrvi. Z nekaj opazkami ob pogledu čez rob in že je steklo. Vsekakor so bila tla preblizu.

Prijeten vikend smo zaključili v kampu, kjer smo si povedali doživljajske vtise, ki so povečini vsebovali besede:«super, fajn, zakon, odpadle roke in obvezen trening.«

Za moje pojme je bil vikend odličen. Tako plezanje, kjer smo lahko pokazali, da smo vozle vzeli resno in, še bolj pomembno – da uživamo v steni, kot tudi čas brez plezalk.

Tako da, še enkrat res hvala vsem inštruktorjem za njihov čas, jeklene živce in družbo. 🙂

Ps: “žal” telefoni niso prišli do svežega primorskega zraka, zato foto dokumentacija ni nastala.