Veliko špičje – Centralni steber

Čeprav je od vzpona preteklo že precej časa, vseeno objavljam:

• da prekinem tišino na strani,
• ker sem v drugem zapisu obljubil, da bo za Lepo špico ločen utrinek,
• ker gre za res lepo klasiko, ki je premalokrat omenjena,
• ker je kolega Luka smer slabo prodal, kot je že sam ugotovil na koncu svojega zapisa,
• in ker se mi zdi dolžnost, da ji jaz dvignem ugled. 🙂

Želja preplezati Centralni steber je bila precej stara. Vzklila je, ko sem se pri vožnji čez prelaz Vršič vsakič znova zagledal v čudoviti zid grebena, ki se pne od Špičja mimo Plaskega Vogla, Travnika in Travniškega roba, vse do manj znanega Kuka, potrdila pa se je, ko sem spoznal, da je smer primerne težavnosti tudi zame. Ostalo je samo še iskanje najbolj primernega soplezalca, tistega pravega romantika, da bi bila tura popolna. In je bila. Kot nalašč sem imel idealnega partnerja vsa ta leta ob sebi – Matevža Vučerja, ki me je kot tečajnika popeljal v prvo pravo skalno alpinistično smer pri nas in v prvi pravi zaledeneli slap.

Letošnji letni dopust sem izkoristil predvsem za hribe med tednom in tako sva v torek, 1.8. odšla v že tako samotno Ravno dolino, ki je pravi skriti biser med Spodnjo Trento in Zgornjo Komno. Nobene markirane poti tod okrog, samo mir, lepa narava, veliko mravljišč, gozdnih jagod in opozorilo za območje medveda na izhodišču.

Če se kdo poda v Steber Lepe špice naj za dostop uporabi stezo po dnu doline (gor grede levo stran doline) vse do zatrepa. Naju je prehitro vleklo v severna pobočja gora pred Špičjem, kjer sva sicer ujela neko stezo, ki pa se prebija čez nadležno ruševje in se na koncu spusti na dno doline. Za pristop pod steno sva tako porabila celo uro več kot po vodniku. Ravno časovna komponenta dostopa je verjetno zavedla tudi Luka in Klemena, ko sta po nesreči splezala novo smer v Plaskem Voglu.

Vstop sva zlahka našla in začetno pečevje dokaj hitro premagala. Nakar možič na udobnem pomolu nakazuje začetek čudovitega stebra.

Vstopno pečevje

Vstopno pečevje naredi kar velik ovinek najprej v desno in se potem počasi vrača. Ne rini prezgodaj v levo!

Steber se začne z zmernimi težavami. Skala se res hitro izboljša, vseeno pa ni tako idealna kot se opeva v opisu. Podrtije sicer ni, ni pa vse povprek za grabiti.

Steber

Ko težave narastejo do zmerne stopnje si s plezanjem že ogret, zato ni težav. Ker je Steber zaradi podora prekinjen seveda zraven spadajo še take in drugačne police:

Pri imenitnem naravnem oknu, do katerega se splaziš po lepo prekriti polički, si oddahneš in si rečeš, da je bila smer res lepa in uživaška. Potem pa spodrezan prag pred izstopnim žlebom, ki je bil zame kar detajl ture. Ker sem dobil še hude krče v dlani je Matevž ponovil izdelavo škripca. 🙂 O tem kako butast je ta prag je pisal že Luka na svojem blogu.

Smer pripelje direktno na vrh Velikega špičja:

Sestopila sva po daljši a bolj udobni varianti – čez Prehodavce v Zadnjico. Na vmesni postaji naju s hidracijo postreže šerpa Sandra, v Zadnjici pa naju naloži Taxi Sandra. 🙂 Matevž je bil tako prvič v “Riti” in si tudi v živo ogledal Vodnikov Vršac.

Krasen dan!

Da ne bo neznank:
Plezala sva 1.8.
Osnutek utrinka je bil napisan 20.9.
Utrinek do konca napisan 3.11.
🙂