Tu pa tam pa v Španiji

1. Po potovalno-izpitnih počitnicah se človeku rado potoži po plezanju. Še dobro, da je bila v planu Španija! A zanjo je bilo potrebno malo natrenirat. In tako je po ogrevanju v Preddvoru najprej prišla na vrsto smer Fülle-Praček v Prisojniku (IV/II-III, 400 m), ki se začne pri enem od slapov in se konča na Hanzovi poti. Soplezalec je bil Vane, ki se je izkazal za dobrega za- in izbijača klinov. 🙂

Iz enega prelaza pod drugega; z Gašperjem sva plezala v Begunjščici (Janc-Mali, IV+), kjer sva uspešno izpilila veščine reševanja zataknjenega štrika.

Nato pa končno enkrat čez prelaz, v svet skal in trav – v Srebrnjak. S Katjo sva se navezali v Ses… Bratovski smeri (V/IV), za katero si ne upam ničesar dodati ali odvzeti od Miheličevega opisa, da ne bi slučajno zvenelo slabše, kot je. 😉

En greben zahodneje, kakih 7 vrhov severneje in teden kasneje pa sva v NŠG plezali Smer po zajedi (V+/IV-V). Skala odlična z izjemo predzadnjega raztežaja.

Dve dolini zahodneje in po Španiji pa sva si vzeli še dvodnevni oddih v dolini Bele vode. Lepo. Bivak pa neobljuden. 🙂

Udoben štant ob prijetnem brnenju vršiških avtomobilov.

Bratski odnosi. 🙂

Na vseh možnih mejah megle.

1 avto + 2 noči vožnje + 3  paketi makaronov + 4 plezalci + 5 plezališč + 11 dni = ŠPANIJA

Nekega lepega večera smo se Jošt, Gašper, Katja in jaz napakirali v avto in se odpeljali za soncem. Ustavili smo se na kavi v Monaku, v zanimivem francoskem plezališču neznanega imena in prispeli v ciljno državo. Zaradi slabega vremena smo se v Barceloni predčasno udeležili študentskega žura in skupaj s katalonsko družino navijali za Slovenijo v polfinalu. 🙂

Biba leze, biba gre … in je prišla na vrh gore!

Jedilnico in kuhinjo smo mel kr združeno.

S prijateljico. 😀

Potem pa je šlo zares.

Najprej smo frikal v Monseratu (ali po slovensko: babje plezališče), kjer je konglomerat iz majhnih kamenčkov in je posledično treba prijemat majhne kamenčke in stopat nekam tja pod brado. Od tod smo zato hitro pobegnili pod okrilje Riglosov, ki je iz kamnov v velikosti krompirjev. “Šalce”, “slouperji”, veliki stopi, jastrebi in previsi odlikujejo to stolp-ovje. Smeri so dolge do 300 m, dobro navrtane in nekatere že “zglancane”, kar pa ne moti plezanja.

Mi smo plezali naslednje smeri:

Kombinacijo Normal in Norte del Puro, 6b, 180 m

Seron-Millan, 6b, 315 m,

Mosquitos, 6b, 250 m

Villarig, 6a, 120 m

Sonia, 6a, 105 m

del grebena v predelu El Fire, V+, 150 m

Razgleden spust po vrvi.

Vštric ni šlo. 😉

Gašper : previsi = 1 : 0

The Prečka.

Naslednja postojanka je bila v frikališču  Rodellar; kanjon, ki z vsemi strehami in barvami spominja na plezalsko obljubljeno deželo. Tu najdeš vse; plate, kapnike, strehe.  Od tod pa v nor apartma s študentsko ceno in proti domu. Ustavili smo se še v lokalnem plezališču (priporočenem s strani lastnikov apartmaja) in na slacku za pavzo.

Hvala in vsa čast fantoma za prevožene kilometre in dobre večerje, Katji pa za vse oreščke in suhe mangote! 😉