Poletna poplezavanja

Izpod peresa deževnih dni (pa da se vidi, da tudi načelnik nekaj miga 🙂 )

Namreč, če čez sezono nisi vesten pri pisanju utrinkov ostane dolg za kasneje oz za dolgeee prijetne deževne dni.

Pregled ni narejen po časovnem sosledju, ampak je narejen bolj po geografski plati.

Letos mi je s soplezalci uspelo opraviti kar nekaj prijetnih tur.

Nekaj bolj avanturističnih v ”nove konce”, nekaj dolgih, tudi kakšna izpitna tura se najde vmes ali pa poučnih z nadobudnimi tečajniki ali pa kakšnih lepih klasih, ki te tudi ne pustijo ravnodušnega …

Kar nekajkrat sem obiskal Trapez Velikega Draškega Vrha in kot izgleda me je naskrivaj očaral.

• Za ogrevanje smo z Nastjo in Andrejo plezali DKV. Mislim, da ni potrebno posebaj poudarjati, da smo se imeli fino 🙂
• Z ”lokalcem” Zupanom sva zašpilila (drugo ponovitev) Pot do sonca 😉
• Kakšen teden dni kasneje pa še dolgo planiran cilj Slaparska s Plutom, ki je postala že kar nekakšna klasika.

Veliki Draški vrh zares priporočam! Za vse ture je značilna kompaktna skala, ki te očara že na samem začetku in očaranost le malce popusti do vrha. Pa tudi malce daljši sestop s postankom na Vodnikovem domu pusti svoj čar.

Poleg nekaterih stvari, ki so me očarale v tem poletju (da si ne bi kdo kaj mislil! V mislih imam izdelavo omare ipd. 🙂 ) me je očarala tudi Zadnja Trenta.

Trentarski Pelc ima svoj čar!

Morda niti ne toliko po lepoti plezanja (čeprav daleč od tega, da bi bilo slabo!) kot po lepoti celotne ture.

• Z Matjažem Mohoričem sva opravila prvo ponovitev Rašiške poči. Dolg dostop, še daljši in bolj ”zanimiv” sestop v Trento, ki si ga seveda brez težav še sam začiniš 🙂 Skratka celodnevna tura v divjem in neobljudenem ambientu.

• Ker te lepi konci ne spustijo zlahka iz rok smo naslednji vikend ponovili spoznavanje pobočij v dolini z Anko in Tejo. Tokrat v SZ grebenu Plešivca. Med plezanjem, hojo po grušču oz lomastenjem po rušju smo srečevali tudi živalstvo nekoristnega sveta. Nekateri bolj drugi manj navdušeno. Tretji so za navdušenost izvedeli šele doma, ko so ”posrfali” katera kača je to 🙂

… srečevali smo gade in zelo lepe in velike primerke navadnih križavcev … skratka pestro živalstvo v stenah. Pa zopet dolg sestop …  Ampak štop smo pa dobili skoraj v trenutku, ko smo stopili na cesto.

Beri: z dvema dekletoma se še štopati veliko bolj izplača 😛

Na začetku in vmes se je najdel čas za Steno.

• Smer Sandjija Wissiaka z Vito! Lepota smeri z leti ne bledi 🙂
• Helba z Ladjo z Rokom Benkovičem (AO Domžale) je šla na frej 🙂 Za Čopa je bilo zaradi malce daljšega spanca (beri: zelo dolga tura prejšnji dan) premalo časa.

Zanimivo pa, da v obeh primerih v Steni ni bilo veliko ljudi!?  🙂

V enem izmed zadnjih lepih vikendov sva se z Matjažem Mohoričem potepala v Montažu. Plezala sva var. Via dell’ Arco s pobegom v lažji svet dva raztežaja pred koncem smeri. Noč se je namreč nezadržno bližala. Morate pa upoštevati, da je z Matjažem nočni sestop zagotovljen! Pa še vedno nisem povsem prepričan ali je imel kake skrite namene bivakirati ali je res tak romantik, da v hribih rad ”ujame” še sončni  🙂

Kompaktna skala, iskanje prehodov, skoraj neopremljena smer, sestop po zelo lepih policah pustijo svoj pečat.

Vmes je Neli opravila z izpitno turo v Herlec-Kočevar v Šitah. Vmes naju je malo napralo. Pod črto pa sta se na koncu ture našli tudi dve prazni zračnici (makadam pusti svoj pečat). Na srečo sva vseeno uspela izkoristiti jutranji trud kolesarjenja do Tamarja.

Na koncu pa še tabor na Ledinah. Ker nisem uspel dobiti soplezalca sem se v soboto potikal v Babi in Ledinskem vrhu. V nedeljo pa skupaj z Janom Novakom (AO Kamnik) v SZ razu Kranjske Rinke, ki je po mojem mnenju za megleno in hladno vreme več kot primerna tura.

Ker je zgornji opis zgolj kratek oris sezone mislim, da bo kakšna zgodba našla svoje mesto ali ob pivu ali pa na kakšnem predavanju 🙂

Sedaj pa jesenjsko uživanje ob zvokih vodnih kapljic, nabiranju gob in pečenju kostanja 🙂