Ker gredo sezona, dolgi dnevi in možnosti plezanja severnih sten v kratkih rokavih h koncu, sva se z Lukom končno opogumila za naskok »velikih sten«.
Prejšnjo soboto je bil zame poseben dan, saj sem končno po treh letih odkar sem prebrala Svetinino Steno izpolnila svojo veliko željo – preplezati severno triglavsko steno.
Ob 5.30 sva v Vratih parkirala na spodnjem parkirišču. Avtov, pohodnikov, turistov, plezalcev je kar mrgolelo. Prav tako Kranjčanov – že na parkirišču srečava Šifkota in Vučerja, ki sta se odpravljala v Jugov steber. Pohitiva po poti in pred nama vsaj 4 naveze prav tako vijugajo po potki v centralni del. Izkazalo se je, da so šle 3 naveze v najino izbranko – Skalaško z ladjo. Že malo potrta tuhtava kaj bi, pod smerjo bi čakala predolgo, zato zavijeva desno, proti smeri Prusik-Szalay. Ko po zoprnem prečenju gruščnatih polic le ugledava vstop v smer, vidiva naša dva, Janka in Karuja, ki zabijata, pucata smer in vse skupaj zgleda strašljivo. Jaz sem se uprla z vsemi štirimi, zato nama ne preostane drugega kot nazaj. Na srečo so se tačas ostale naveze v Skalaški že spucale, zato ob 9h (kako tipična, meni ljuba frikovska ura) končno začneva plezati. Ugotovila sva, da bi bilo ravno prav, če bi ob 7h štartala iz Kranja. Rana ura zlata ura je očitno postala čisto precenjena.
Sama plezarija nama gre odlično. V lažjih delih solirava (še en nov dosežek zame), trojke in štirice so fantastične, izpostavljenost bombastična, skala odlična, hitrost solidna, vmes še celo prehitiva eno navezo in že sva v ladji, ki ponudi res lep najtežji raztežaj. Po 8 urah in pol sva na vrhu Stene! Nooojs! Smer mi je bila res všeč in zelo sem hvaležna Luku, da nama je uspelo uresničiti to mojo željo. Dolg in siten sestop pa je popestrilo srečanje že tretje kranjske naveze – Gerbca in Klemenčiča, s katerima smo zaman v temi iskali pod balvan spravljen ruzak, v katerem so bili ključi od avta, v avtu pa kluči stanovanja. Fanta sta si tako zagotovila lep nedeljski izlet nazaj v Vrata, nama pa sta popestrila vožnjo domov.
»Špik je pa meni skalaška! Si ga že dolgo želim…Vreme za vikend bo bl švoh. Kaj če bi v četrtek vzela dopust pa napadeva?« Saj ne bi mogla reči ne takemu Lukovemu nagovoru J Prespat sva šla na Bivak pod Srcem, ob večernem mraku strmela v tisti zid in zjutraj polna pričakovanja in volje začela s plezanjem. Prvo polovico večinoma nenavezana pustiva dokaj hitro za sabo, potem pa se ogrejeva v štrircah in nadaljujeva v glavni zajedi, kjer naju nekaj petic v sosledju kar upočasni, pa tudi utrudi. »Pismo, tole je pa mal teži kt skalaška, ane?« sem prepričana, s smotanim prevelikim ruzakom na ramah, ki mi greni življenje. Skala ni ravno najboljša, orientacija (predvsem po Lukovi zaslugi) lahka, opremljeno je dobro, se pa res kar pleza. Po slabih desetih urah sva na vrhu. Dolg, siten sestop zaključiva na pivih Kranjski Gori v Milki, kjer sva spet vesela srečanja soferajnovcev – Jana in Bajžla, kateri naju zapelje v Martuljk do avta in še ena Grande tura se zaključi sicer pozno, ampak srečno.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.