“Žeja hujš kot domotožje”

Po eno mesečni kripl pavzi in sprehodu po vzhodni v tamičkeni Rinki nabašemo Plutov kason in via Dolomiti. Celotno pot do Cortine v avtu prav prijetno diši, saj se zaradi športne vožnje na zadnjih sedežih polije cel peer, wasn’t me.. Med vožnjo na prelaz Falcarego ugledamo južno steno Tofane in klic stene vzbudi v nekaterih članih ekipe prvinski nagon, živalske glasove etc..

Po namestitvi v kampu in Argo junior pašteti nabašemo ruzake z opremo za naslednji dan. Cilj, južna stena Tofane. Na srečo prideta na obisk Andreja in Rok s cingljajočo vrečko presenečenja. Po dveh treh apiritivčkih je glava pripravlena za teto Tofano. Sproščena debata se kaj kmalu konča in vsak v svojo spalno vrečo.

Zarana se 4je vzpenjamo proti steni. V erste kante, ki je bila izbira Lukca in Nastje sta že dve navezi, ena pa čaka spodaj. Tako se vsi skupaj odpravimo v Constantini Gedhina. Že prva štirka je super pokonc, ampak nora plezarija. Z rahlim nasmeškom priplezam do prvega sidrišča…

“Ejga toj pa noro, pa ti čist suveren, auš kr ti naprej rinu k sm jst rezervno plenico pozabu”..”Ej teeeega, itq itq komot..” Tkole nekak je zgledov pogovor na prvem sidrišču in nasmešek se razvleče do ušes in ne popusti dokler mi ni blo slabo čez ovinke nazaj domov. Anyway, vsi se mamo ful fino in po 7ih urah in 55ih minutah sedimo na robu stene. Ker je žeja hujša kot domotožje po hitrem postopku v dolino oz. do koče ki tiči za drugim vogalom.

Nazaj v kampu klasika, basanje z makaroni, peer, plani za naslednji dan, ponoven obisk dobrih ljudi z vrečko..

Tečajnici Teja in Anka sta isti dan plezali navrtane smeri v Cinque Torri, Maček pa Tavčarjev Gašper pa sta zategnila Via dall Oglio v Cimi del Lago. Laura in Anže pa sta pohajkovala po okoliških hribih.

Naslednji dan je napoved za popoldne malo slabša, vročinske plohe pa tak, tako da gremo plezat krajšo 200m smer v Lagazoi. Navezi se pridruži še Maček, tako da na sidriščih ni blo dovgčas. Hitro priplezamo na vrh predzadnjega raztežaja smeri in čaka nas še izstopni žleb IV. Klemenčič popestri zadevo in se zapodi v nasvedrano smer, kjer ga po parih metrih začne rukat in Yugonostalgija privre na dan. Za njim gre maček in si malenkost pomaga s kompletom. Ups, a to nebi smel povedat. No pol grem pa jst in se gor ulečem k da je zadn dan. Vijolčni zatekli prsti pečejo k svina, kompleti preveč narazn da bi se lahko od enga do druzga uleku in tako visim k šunka par minut. Aja tle je tut tist taširok nasmešk zginu. Uglavnem na vrhu se vsi strinjamo da je more bit raztežaj vsaj 6b+ če ne 6c, spodaj v kampu pa ocena še naraste do sedme stopnje. Lukc in Nastja sta se tisti dan gužvala v Kleine Falzaregoturmu, ostali pa so šli v mest.

Po sestopu in več urnem iskanju Špara, spečemo meso in pasulj s klobaso za prilogo, potem pa se začne rajanje do zgodnjih večernih ur. Po parih koktejlih Đin tonika, sosedje skavti začnejo v šlafrokih postavlat vesoljsko ladjo pod svojim lustrom, Pokemoni privrejo na dan, Indijanci meditirajo v viseči mreži sred gozda.. svašta je blo..

In prebudimo se v zadnji dan. Pospravimo kamp in se zadnjič odpeljemo na prelaz. Lukc, Nastja, Klemenc in Maček ponovno oddidejo plezat krajše smeri – vsi v Kleiner Laguazoi, ker so zgodi popoldne že napovedane kiše. Jaz pa se rahlo omotičen in ves razbolet zapodim v klanec na mini treking. Ko na vrhu grička prižgem nikotinsko smotko zagrmi in tamesarske kaple začnejo udrihati vsepovsod. V “Bolt” mode-u nazaj do avta in minuto zatem pritečeta Lukc in Nastja. Plut z nasmeškom, Nastja ravno obratno. Poberemo še Klemenčiča in Mačka in via Slovenija. Aja, ustavimo se še v parih Italjanskih beznicah/picerijah/gostilnah vendar ker je po tretji uri hrane ne strežejo več do večera, w00t.. Manđare no, panini si.. ja eeeetq..

Tako se odpeljemo do picerije v Kranjski gori…toj to, do prihodnjič..

(izpod prvega peresa Čirč Mareta Turšiča)