Fletno poletno :)

Z Maticom sva se v soboto proti koncu julija odpravila na Veliko Mojstrovko po Smeri Debelakove. Ocenjena je s IV, ker pa sva nekoliko sešla s poti, so se nekateri deli že približali oceni VI. Prehodov je povsod polno, sidrišča sva srečevala, kline in »škrabe« derez tudi, na pravo smer pa sva naletela le na vsake toliko.

Naslednji konec tedna smo se s Tejo in Mihom odpravili v primorske stene. Prvotni plan je bila Smer za stare prijatelje v Vratcih, a smo po prvem raztežaju obračali, saj se nama je s Tejo spodnji del zdel težji od V+, da o algastem, mokrem in krušljivem kaminu sploh ne govorimo. Po krajšem razmisleku, predlogi so bili: Severozahodni greben Plešivca, izlet na planino Zapotok, pivo v gostilni in pivo ob reki, smo se odločili za prvega. Ocena III je napovedovala veliko šodra. In ga je tudi bilo. Tečajnici sva se prvič srečali s tako smerjo in sva se takoj zaljubili v borovce. Edina stvari v smeri, ki zagotovo drži! Sredi popoldneva smo sestopili v dolino, od koder smo štopali nazaj proti izhodišču. Imeli smo srečo, saj nismo dolgo čakali na dobro dušo, ki nas je zapeljala do Koče pri izviru Soče, od tam pa smo imeli le še kratek sprehod do parkirišča.

Pretekli vikend je bila na sporedu skupna tura v Dolomite. V kolebanju, iti, ne iti, predvsem zaradi velikega števila poslanih prošenj za skupno plezanje in ne tako velikega števila ljudi, k je zares šlo na turo, sva se s Tejo vseeno odločili, da greva. Plezali sva v Cinque Torri, po najinem vedenju, edine navrtane večraztežajne smeri v bližini kampa. Super prva izkušnja plezanja v Dolomitih in premagan strah plezanja prvega v navezi 🙂