Na Vršič. Pa še naprej.

V tiste konce sem se zadnje vikende vozil. Potem pa peš naprej.  Potem plezat. V hribe. Na tisto mrzlo nedeljo sva z Vidom Iljašom plezal Pocarsko smer v Mali Mojstrovki. Smer je v celoti navrtana in ponuja lepo plezanje. Z izjemo drugega in tretjega cuga je skala kompaktna. Gotovo nisva bila edina ki sva bila tisti dan oblečena v kaj več kot samo kratke rokave.

Naslednjo nedeljo sva z Mitjem Volčičem plezala Kranjsko poč v NŠG. Čeprav je skala z izjemo zadnjega raztežaja kompaktna pa je veliko naloženega kamenja in tako je vsake toliko malo zažvižgalo po zraku. Kmalu na začetku je začelo rositi a se nisva dala. Zato pa naju je v predzadnjem raztežaju kvalitetno zmočilo. Med čakanjem na navezo pred nama pa je veter ob pomoči sonca skalo hitro posušil tako da je bil zadnji kamin že kar lepo suh.

V petek 4.avgusta sem se odločil prekiniti  obdobje lagodnih dostopov in mučenja čevljev po melišču navzdol. Zato sva se z Milanom Černilogarjem odpravila plezat od Vršiča še malo naprej. Najin cilj je bil Zapotoški vrh. Najprej sva splezala Zapotoško smer. V smeri le tu in tam najdeš kakšen klin. Sestopila sva na Velika vrata in pod steno splezat še smer Likar-Markič. Podrt vstopni raz sva obvozila po vzporedni grapi ki poteka nekaj metrov bolj levo. Krušljivih je bilo le zadnjih nekaj metrov. Nato sva plezala po predvideni in se je splačalo saj je res lepa. Tokrat sva preizkusila še drugi sestop na Mala Vratca (v smeri Srebernjaka). Ta sestop toplo odsvetujem. Razen če želi kdo plezati po podrtiji navzdol in se nato še basati skozi velike količine rušja ki ti neprestano objema, boža, ti popravlja frizuro, te masira in počne ostale reči ki bi jih lahko prestavil na kdaj drugič.  Ker pa sem splezal dve lepi smeri v solidni skali in obstaja tudi bolj človeška varianta sestopa se bom še vrnil in splezal še kakšno smer ki jih še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Najbolj pa mi bodo v spominu ostali res udobni štanti z prekrasnim razgledom.