Kamniško sedlo, Nova centralna, Krofička in Ojstrica

Tabor na Kamniškem sedlu je kar lepo obogatil moj seznam letošnjih vzponov. Na njem so pristale naslednje smeri: Spodnji steber (Brana, IV/III, 300 m), Zgornji steber (Brana, IV/III, 160 m), Zajeda (Brana, V-/IV 140 m), Kratkohlača (Planjava, V-/IV, 310 m) in Kovač-Michler-Roller (Planjava, II, 450 m).

Med tednom so bile nato na sporedu druge obveznosti, plezalke sem tako ponovno obul v soboto. Z Matejem Žvanom sva preplezala Novo centralno smer v Veliki Babi (IV+, 700 m). Kot je bilo že velikokrat povedano, smer postreže s prvovrstno skalo in uživaško plezarijo. Moram pa omeniti, da me je razočarala opremljenost smeri. Če se že opremlja smer s svedrovci, naj se jo opremi tako kot se spodobi – z vsaj dvema svedrovcema na sidriščih. Ne pa, da v drugem ali tretjem raztežaju ugotoviš, da moraš “štantat” na enem samem svedrovcu, zgodba pa se nato ponovi tudi v večini ostalih raztežajev. V dolino sva sestopila po grebenu in čez Jenkovo planino.

V torek in sredo pa sva z Andražem Šparovcem plezala v Logarski dolini. V torek popoldan sva splezala navrtanega Zvitorepsona v Krofički (V+/IV+, 260 m), prespala v koči na Klemenči jami in se v sredo podala v Herletovo smer v Ojstrici (VI+/IV, 450 m). Smer kar dobro cikcaka, tako da sva bila oba že sita prečk, preden sva sploh prišla do znamenite Herletove prečke. Le-ta postreže z raztežajem res lepega in izpostavljenega plezanja. Seveda to ni zadnja prečka v smeri, malo pred izstopom iz smeri pa te pričaka še vlažen kamin, v katerem se da z nahrbtnikom prav lepo zatakniti (preizkušeno na lastni koži 😀). Na koncu sva soglasno ugotovila, da je bilo čisto preveč “sprehajanja” levo-desno in premalo plezanja. Nazaj na Klemenčo jamo sva sestopila po Kopinškovi poti.