Vremensko okno

Za soboto sva se z Lukom zmenila z vremenom, da bo zdržalo do 3h popoldne, da lahko nekaj zategneva 🙂

Zgodaj sva štartala proti Jezerskem, z namenom preplezati Zajedo Ekar-Jamnik, ki je bila že nekaj časa na Lukovem seznamu želja.

Dostop se je nekoliko vlekel, saj je tudi pot na Češko kočo zdaj speljana malo okrog, pa še vroče ko pes je ratalo že 100 višincev nad parkingom.

V smer sva vstopila preko malo zaplate snega in krajne zevi, ter že takoj v prvem raztežaju začela s super plezarijo. Skala je zelo dobra, klinov dosti.

Po nekaj raztežajih sva prišla do detajla, ki je že izgledal težko. Nekajkrat sem se poskusila postavit notri, pa kar ni bilo ravnotežja. Potem pa najdem krimp odrešitve, ki mi je omogočil prehod in nadaljevanje krasnega cuga. Pa zahvala gre tudi vsem 168 cm visokim ali manjšim plezalcem, ki so pod detajlom naredili nekakšen podstavek, da človek vsaj začne lahko 🙂

Ko sva že mislila, da je najtežje za nama, se je moral potruditi tudi Luka v naslednjem V+ raztežaju. Morda se nama je ta zdel še malo bolj siten kot pa prejšnji, bolderski problem, saj je v pokončni plati bolj malo možnega varovanja. Ampak Luka je prerinil in že sva bila v lepih, dolgih, lažjih cugih in z izstopnim podrtim kaminom na vrhu Dolške škrbine.

Vmes me je malo skrbelo, ker so se že zbirali oblaki, ampak na vrhu sva še lagano pojedla, Luka pa je za kondicijo še skočil na Kočno.

Ko sem bila že mimo zajl pa je začelo grmeti. Ura točno 3 – vreme se je držalo dogovora. Pogledam proti Kočni in samo upam, da je hiter in že na poti dol. Ne vem no, ta človek je res hiter, jaz pa že nisem tako zelo počasna si mislim, ko me gladko prehiti na sestopu malo pred kočo 🙂

Vse kar sva kasirala, je bilo par kapljic in oddaljen grom, kar se je razvilo v ravno pravšnjo nevihtico, da sva si pri koči privoščila pivo in kafe, zato da se je do konca “zlilo”.

Lepa tura, super smer, nobene gužve, hiter soplezalec in ubogljivo vreme, kaj bi še hotela 🙂