Jalovec couloir

Ohladitev nas je z nekaj novega snega spet pognala v bele brege. Bere se, da ga je nad Tamarjem še precej (ta belega seveda). Pa sva šla. V soboto se je izvedla zame do sedaj logistično najbolj napredna tura. Na strehi avta je seveda še vedno nosilec za smuči. Ali bosta šli zraven še 2 kolesi? Da. Super. Zdaj pa samo še Jaka nekje najde kolo. In ga je. Takega, s prestavami. Samo niso delale. 🙂 Iz Planice do Tamarja tako s kolesom. Moram reči, da sploh ni bilo tako super, kot se je zdelo, da bo, z vsem tovorom … Sem se zašvicu. FÜĹ. Kljub -2º C in vetriču na kolesu. Pa še spoznal sem, da če hlače ne gredo v dereze gredo pa v ketno od kolesa. Tolažila je misel, da dol grede bo pa luksuz.

Pri Domu se preobujeva, a ne v smuči. Do snega je še dobre pol ure hoje. Ko pa sneg enkrat je pa je neprekinjen. Z višino seveda tudi debelina novozapadlega narašča. V Jalovčevem ozebniku ga je ponekod tudi čez koleno. Razmere so povsem zimske – sneg je, kar se ozebnika tiče, povsod suh, ponekod pršič, ponekod kloža, ponekod trdo. Vse to te za dol grede čaka v enem zavoju. Nad ozebnikom se pobočja obrnejo na jug in temu primerno se tudi sneg namoči. Napovedane popoldanske pooblačitve ni. Ravno obratno, še kar je je dopoldne bilo se je umaknila. Tako v 15-ih minutah dobim barvo. Samo ne tiste bravn, ampak rdečo. Čeprav so bili prvotni plani za turo usmerjeni malenkost dlje, sta energy low in vročina povedala, da se tura zaključi na sedlu nad Jalovčevim ozebnikom, od koder smo (ja, še 2 sta priletela za nama) še nekaj časa občudovali kako kamenje pada v ozebnik.

Vročina v glavo vedno bolj pritiska misel o hmeljnem napitku, zato odplujemo proti Domu. Smuka glede na letni čas super, ne pa idealna. Kot rečeno, se v enem zavoju razmera precej menja. Pod ozebnikom pa lahko izbiraš med trdo podlago s presenečenjem klože, gnilcem in gnilcem z mestoma srencem.

Po analizi s kolesom spoznamo še traso smučarsko-tekaških prog.

Zares lep dan. Priporočam. 🙂

Slika: