Staničev vrh

Pa je bil še en vikend, ko sem bila vesela, da si ne delam preveč planov za naprej. Z Mihom sva se v petek dogovorila za nedeljsko plezanje. Po tem, ko sem malo pogooglala in sta bila moja prva dva predloga zavrnjena, sva se le dogovorila za Staničev vrh. Po pripravi, ki mi je vzela verjetno več časa kot se spodobi, sem bila v nedeljo pripravljena na nove dogodivščine. Nekaj čez sedmo sva se odpravila z Jermance, po poti sva od daleč pozdravila še Tjašo in Majo, ki sta plezali v sosednji steni in čez približno uro in pol sva bila že pod steno. Kljub snegu v zadnjem delu poti, ni bilo potrebe po zimski opremi, za pot nazaj pa je vseeno priporočljivo imeti palice.

Kljub temu, da je že kazalo, da so se vremenarji zmotili, je po prvem raztežaju Mrzlo postaja, začelo postajati toplo, ko so skozi meglo pokukali prvi sončni žarki. Na vrhu smeri so bili dolgi rokavi že čisto odveč, kljub temu, da smer ni bila zahtevna.  Sledil je sestop in druga malica, nato sva se odločila, da  je čas za smer Čurkl, ki naj bi bila po nekaterih virih opremljena, a ni. Na srečo v smeri srečaš polno ušes, tako da so trije metulji zadostovali. Drugi raztežaj sva malo zaobšla, zato sva se pa toliko bolj razveselila tretjega, ki poteka ob razpoki in ima lep detajl. Sledil je še spust po vrvi, da sem malo ponovila in utrdila znanje. Zadnji spust v jamo je bil le še pika na i plezalni izkušnji.

Po ogledu naravnih znamenitosti (tunelčka skozi hrib), sva se odpravila v dolino na zaslužen sladoled, kjer sva pričakala še plezalki s Planjave.

Miha, hvala, da si me vzel s seboj, za vse predano plezalno in geografsko znanje. Super je bilo 🙂