Prvi april: Stopiš pa drži

Če nama Tomaž nebi “priporočil”, bi z Nejcom verjetno še nekaj vikendov plezala samo po plezališčih južnih sosedov, ker “je v hribih še sneg” 🙂 Tako pa sva prvoaprilsko soboto izkoristila in se odpeljala proti Kamniški Bistrici in nato skozi Repov kot do Staničevega vrha.

Zjutraj kar klasika najine hoje v hribe, zajtrk med vožnjo, vsak drobi po svojem stolu, da bova ja čimprej začela hodit in bova čimprej pod steno. Že prejšnji večer sva sklenila, da “ker greva plezat sva pa lahko na komot in se pripeljeva kokr se da delč!” S tem lepo prišparava čas za dostop, ki tako kar hitro mine. V zadnji grapi pod Staničevim vrhom je še nekaj zametkov “zime” – zjutraj še popolnoma zamrznjen sneg, ki je bil pri sestopu že lepo ojužen (zimska oprema je tako ostala kar v nahrbnitku). Ko se spuščaš s sedla na južno stran pa že čista pomlad, ki pri sestopu med borovci spominja že na zelo soparno poletje.

Staničev vrh ponuja res lažerno plezarijo – večino opreme sva tako pustila v jami od koder se levo ali desno odpraviš do vstopa v željeno smer, spust z vrha pa te pripelje naravnost nazaj do opreme (in do sendviča 😀 ). Skoraj vse smeri sta zakonca Relja opremila s svedrovci in so dobro zavarovane (še posebaj detajli).

Ker so smeri dokaj kratke (cca 120m), sva splezala dve – Zvesta nevesta in Svetla stran meseca in se spet prepriačala, da če stopiš, drži (ja, vse smeri so idealen poligon za ljubitelje plat.. 🙂 )