Kugyjeva smer v Razorju

V Julijcih je še veliko snega, midva pa se še kar nočeva posloviti od zime. Zato sva se po pregledu vodničkov odločila, da bo Kugyjeva v Razorju (III, 60º, 400m) ravno pravšnja za prvo resnejšo turo. Variant v spodnjem delu je ogromno, zjutraj sva si izbrala najbolj zasneženo  – kopna je bila le 3 m dolga polica na najbolj levi strani. Po 250 m se smer obrne v desno in pred sabo zagledaš dve grapi. Midva sva izbrala desno, ampak na vrhu ni bilo videti nadaljevanja. Zato sva prestopila v levo grapo, izstopila sva

po najbolj desnem žlebu. Tu je najtežje mesto smeri, saj je snega še komaj dovolj. Mogoče bi bilo lažje na vrhu desne grape prečiti v desno, malo navzdol ter naravnost gor (rdeča). Na vrhu grape se odpre pogled na vrh stene, okrašen z opastmi. Med nadaljevanjem sva se že sprašujeva, kje bova prišla do vrha, saj zasneženega prehoda med skalami ni bilo videti. Kar naenkrat pa se na levi odpre pogled v vršno grapo, ki ponuja lahek prihod na vrh stene. Sicer je tudi tukaj na vrhu opast, zato sva se v grapi umikala vpadnici, izstopi pa se brez težav mimo opasti. Do vrha Razorja bi bilo treba premagati skalni skok, zato sva pospravila opremo in se zadovoljila z Razorjevo Šplevto.

Sestopila sva po zavarovani poti čez Kriško steno, kakor priporoča Kresal, vendar ga verjetno ne bova več ponavljala. Spustiš se skoraj do Pogačnikovega doma, nato se je treba povzpeti na vrh Kriške stene, sestop po njej pa je tudi kar zahteven. Veliko bolje bi bilo mimo Pogačnikovega doma v Trento in na štop čez Vršič ali z vrha Kriške stene v Vrata. No ali pa kar po smeri navzdol.

Bottomline: Dolga in naporna tura (strmina je skoraj vseh 400m okoli 50º), ki pa poplača s samoto in neverjetnimi razgledi. Drugič narediva pa še kakšno fotografijo v smeri.

…

Mana in Marko