Slovenska smer – čez Prag

Razmere za smučanje so praktično katastrofalne, pa smo po frikanju v Kotečniku vseeno podlegli Gerbčevemu predlogu o pikanju v slovenski smeri s kombinacijo visin. Seveda je Klemen zjutral pol ure pred odhodom poslal sms, da ne more, ker ga še vedno boli roka (fant je v Kolomonu preveč stisnil). Tako je Andraž (Šparovec) ostal brez partnerja za visine. Midva z Matevžem (Mačkom seveda) tako ali tako nisva imela namena na vrh Triglava preko visin. Odhod smo tako malo premaknili na pol sedmo iz Kranja pa vseeno polni optimizma proti Vratom. Tam nas je čakalo prazno parkirišče in končno minus. S seboj smo vzeli kar se da malo opreme, da bi hitro opravili s smerjo. Kratko vrv sem za vsak slučaj vrgel v nahrbtnik, Matevžu pa “podaril” litrco vode. Na razcepu s potjo s Plemenic pustimo approachke (superge), slečemo odvečne puhice in gore-texe in se pripravimo na vstop v smer, ki zgleda obetaven, glede na poletje prejšnje dni. Več o celotnem poteku pa skozi fotografije.

Sprva do macesnov po snegu, nato pa že prvi manjši šok za naju z Matevžem, ki nisva ravno neka plezalca. Obožujem slovensko skalo, ki ti že ob zgodnjih jutranjih urah vliva samozavest.

Andraž je trenutno izredno dobro kondicijsko pripravljen. Pozna se mu teden Chama, genetika in dejstvo, da je s smerjo opravil že štirikrat. Še dobro, da nisva naletela na mlajšega Šparovca.

Nato je sledil še drugi skalni skok, kjer je morda potrebnega že nekaj pravilnega postavljanja monopointov. Za naju seveda bolj ali manj prvovrstna izkušnja.

Nato pa zopet nekaj prečenja do začetka zgornjega dela grape, čez manjši prehod na lepo snežišče, kjer so v poštev prišli treningi na stepperju. Meča namreč počasi čutijo vzpon.

Še zadnji skalni odstavek, za moje pojme tudi najbolj strm.

Sledi mu dokaj zalita grapa z izstopom na ledenik. Pred pikanjem tega dela, sva z Matevžem že nekako pričakovala sendvič, vendar je ta moral počakati.

Na vrhu smeri, je Garmin pokazal 1146m višincev, ki jih je bilo potrebno opraviti od vstopa.

Triglav nas je mamil, vendar smo bili prepozni in smo se odločili na sestop čez Prag.

Svečke so vedno fotogenične, nosovi pa ne ravno.

Ponos Drulovke.

Matevž pod Begunjskim vrhom. Sledi sestop, ki je po časovnici podobno dolg, kot samo plezanje.

Odjuga v Pragu poskrbi še za nekaj pazljivih prečenj in postavljanja derez v zmehčan sneg. Tura gre proti koncu, dan pa tudi.

Zjutraj sem nad Plemenicami opazil signalno raketo. Po nekaj minutnih pomenjkovanjih se odločimo poklicati GRS, saj nam srce ne bi dalo, da bi v novicah brali o kaki nesreči. Helikopter je nato skoraj eno uro preletaval Triglav in naše konce, vendar po telefonskem pogovoru pozneje niso uspeli najti nikogar v težavah. Morda je oseba ali skupina ljudi, ki so to sprožili že sestopili, saj jih na vrhu ni bilo opaziti. Žalostno je le dejstvo, da prihaja do takih dogodkov, saj človek res ne ve ali gre za igračkanje ali klic v stiski.