Dobrač in Kredarica

Juhu, smučali smo! In glede na letošnjo zimo celo odlično. 😍

V soboto …

tako na pol ilegalno k severnim sosedom. Če bi izbrali kak drug mejni prehod verjetno ne bi šlo. Lani smo na parkirišču v Heiligengeistu ustavili a do koder je segal pogled snega ni videl (pa ne zaradi dioptrije).  V tretje gre rado, pravijo, tako tokrat končno na Dobrač iz podna. Tura poteka po zapuščenem smučišču, ki je za turne smučarje celo opremljen s tablami. Višje na smučišču se občasno pripelje teptalec in poravna sled za širino teptalca, da je vzpon bolj udoben, ostalo pa je nedotaknjeno za večje užitke ob spustu. Le kje Slovenija dobiva navdih za preganjanje turnih smučarjev? Kot narekuje vodnik se 2 uri vzpenjaš po smučišču in se nato priklopiš poti, ki pripelje z zgornjega parkirišča ceste Villacher Alpenstrasse. Tu je seveda čas za že v naprej planirano pavzo. Nato pa še dobro uro hoda po položnem vršnem slemenu do orjaškega TV oddajnika. Tudi koča, ki je sicer bolj hotel, nič ne komplicira za 4-nožne prijatelje. Vsi smo dobrodošli. Le kod Slovenija dobiva navdih da pes sodi pred planinsko kočo? Ko se na toplem in udobnem odpočijemo in okrepčamo sledi spust proti vzhodu, po teptani progi zaradi katere je kljub pomanjkanju snega smuka odlična in ne-ropotajoča. Smučarji, pešaki, sankači (tisti s klasičnimi in modernimi a brezmotornimi sanmi), krpljarji, bose noge … spet dobrodošli vsi, ni problema za nikogar. Ko je konec položnega slemena se obrneš na sever, na opuščeno smučišče, kjer pa spet lahko izbiraš med teptano in ne teptano progo. Kljub položnemu terenu se da ob spustu razviti lepo hitrost, tako da poganjati navzdol vsekakor ni treba. 45 min. spusta od koče pod vrhom do parkirišča spodaj, smuka od avta do avta, v zgornjem delu po rahlem in suhem snegu, v družbi ena super psice, za povrh pa še kičasto vreme. Dan bi težko bil lepši.

Še v premikajočih slikah:

V nedeljo …

pa že tradicionalni safer, odprava: Zgornja Radovna > Kredarica. 😵 Kar ne ubija, krepi! Ampak šele čez nekaj dni, ko prideš spet k sebi. Skratka, ure kar letijo, ko si enkrat pri koči pa itak ne veš več kako ti je ime. Večkrat sem se vmes vprašal, zakaj bi hodil na visoke hribe, če lahko isti safer furaš že na Kredarici. 😀 Da malo pozabiš vse tegobe vzpona te z gostoljubnostjo zamoti osebje najvišjega našega doma. Čeprav je dan že občutno daljši se vseeno kmalu končuje, zato je treba še na dolgo pot v dolino. Smuka je v zgornjem in srednjem delu super. Rodeo se vozi med Ulicami in Prgarco in potem nižje po borovcih, med Plešo in preden prideš v gozd. V gozdu zavoji lepo speljani in speglani, da se jim da tudi v temi slediti. Smuka spet od avta do avta.

Ker je vsega hudega enkrat konec in ker po vsakem dnevu posije noč si naposled le pri avtu. Po 5-ih minutah kletvic si že toliko pri sebi, da se lahko miren odpelješ domov. In dobro, da je naslednji dan ponedeljek, da se greš v službo spočit. 🙂