Čakanje, usoda in …

šele nato uspeh. Že leta 2015 sem izsledil neke zapise o slapovih, ki ne štejejo toliko obiska kot popularnejši nabor, kjer se tre plezalcev. Takrat sem v to zgodbo kot prvega vpletel tudi Miha, vendar je zaradi pomanjkanja mraza v preteklih zimah vse skupaj malo potihnilo, ampak ne v moji glavi. Letos, ko je začel stiskati mraz je ideja postajala vse bolj aktualna, vendar sem čakal in čakal, da bo tega mraza res dovolj, saj se slap formira le ob ugodnih razmerah – dolgotrajnem mrazu. Temperature so bile dlje časa ugodne, zvezde so se poravnale in bil je čas za ogled in potencialni naskok. Odločitev je bila hitra, Miha pa že dogovorjen in tako sva avanturo začela pisati z Markotom. 15. januarja sva z zgodnjim štartom iz izhodišča v Remšendolu začela dostopati pod zahodno steno Bucherja. Dostop je bil prava orientacijska uganka, saj sva bila prvič v tistih koncih. Zaradi zapadlega snega je bil dostop otežen in temu primerno daljši kot sva si predstavljala, da bo. Pretekli sta več kot dve uri, ko sva šele ugledala slap. Bil je tako blizu pa vendar daleč, saj nama je vzelo še dobro uro in pol kobacanja preko balvanov v strugi, da sva stala pod njim. Mokra in utrujena od gaženja sva se zapodila v lepotca na sliki.

Zapadli sneg je slap dodobra (tudi v strmejših delih) prekril s snegom, led je bil suh in trd zato je bilo napredovanje zahtevno in temu primerno počasno.

Ko sva priplezala do osrednje sveče, najzahtevnejšega dela slapu sem optimistično zaplezal v svečo, vendar po nekaj udarcih obrnil, kar je bila prava in najbolj varna odločitev. Rekla sva si, pač nama ni usojeno.

Spet je prišlo na vrsto čakanje in spremljanje vremena oz. neke vrste “obsedeno” stanje :). 28. januarja sem ponovno krenil proti slapu, tokrat z Mihom. Zaradi poznavanja terena je bil dostop uro krajši. Veter je slap očistil snega, ugodne temperature v višjih legah pa so poskrbele, da ga je lepo zalilo.

Izžrebal sem drugo štartno pozicijo, kar je pomenilo da detajl pripada meni. S strahospoštovanjem sem plezal prvi raztežaj za Mihom, led je bil veliko boljši kot zadnjič, pa še najine stare luknje so olajšale plezanje. Ob pogledu na svečo in zanimivo gobasto strukturo ledu mi je začelo postajati vroče.

Na sidrišču same pozitivne misli in že sem v sveči. V začetku sem plezal zelo nesproščeno potem pa je steklo in plezanje je postalo ena sama uživancija.

Tretji raztežaj je spet povedel Miha in naju pripeljal na vrh slapu. Sestop je najprej potekal s spusti po vrvi preko slapu, nato pa še dolg sprehod v dolino.

Tako sva na ta prelepi dan preplezala Drugi slap (Usoda), ki bi ga v danih razmerah ocenila z WI5.

Po dostopnih podatkih je bil slap zadnjič preplezan leta 2011, ko sta ga preplezala Ivan Razpet in Zvonko Cvek in ga tudi poimenovala Usoda. Drugih zabeleženih vzponov ni moč zaslediti, pa vendar bi težko verjel, da jih ni bilo… kakorkoli gre sigurno za redko ponovitev.