Nabois

Že dolgo sem si želela splezat kaj v Zajezeri, ampak nas je ob zadnjem obisku ideja o tem da bi skoraj morali vzeti kakšen listek in počakati na vrsto pregnala. Vseeno pa se mi je uresničila želja to soboto, ko sva z Lukcom izvedla finto v levo. Odločila sva se za malo daljši dostop kot recept, da se izogneva listkom in čakalni vrsti.

Lep frikovski štart, z ne pretirano zgodnjo uro je bil čisto sprejemljiv. Dostop do pod severne stene Naboisa, nad potjo proti koči Pellarini je bil prav všečen. Še bolj pa je bil všečen prizor, ko ni bilo žive duše, slapovi so samevali. Izbrala sva si Nabois 2, ki je postregel s kar dobrim ledom v prvem raztežaju, tudi malo je že kapljalo, treba je bilo preplezati kratek skalni skok (o moj bog – bolder z derezami je bil zame pravo odkritje nove panoge, za katero mislim da se ne bom specializirala), v naslednjih, lažjih raztežajih pa še nekaj dobrega ledu, tudi malo slabšega (skorja in spodaj sneg), pa še malo sva se nagazila vmes. Sledi o predhodnih plezalcih so bile le v prvem raztežaju, potem pa so očitno vsi abzajlali. Ampak ne midva – saj nisva prišla plezat Piccolo Naboisa ampak kar Grande 🙂

Pri sestopu sva naredila en abzail, potem pa se je zame začela trnova pot. Luku borovci pod snegom seveda niso delali težav, mene pa so si malo bolj privoščili, tako da sem bila zelo vesela tal. Prihod do avta z nočjo ti pove, da je bila tura res dobra (tako si vsaj dopovedujem, saj mogoče nekje globoko v sebi nočem priznati mojih frikovskih korenin in tako upravičiti tiste ne pretirane zgodnje ure) 🙂

Konec je popestril še neizprosni prodajalec kap, pasov in luči (res zanimiv asortiman izdelkov) v lokalnem baru, ki najbrž ni vedel kaj pomeni biti Gorenjec, zato sva ga pač mogla razočarati.