Postmodernizem

Lepega nedeljskega jutra, ob ugledni frikovski uri 7.00, smo se z Andrejo, Lukcem in Mihcem odpravili poiskat kakšen fajn slap. Na kavi srečamo še Matjaža, ki se je s soplezalcem prav tako kot mi odpravljal proti Zajezerom.

Ko parkiramo, se mimo nas sprehodi 7 klajmberčkov, za nami parkira še nekaj avtomobilov, nekaj že prej parkiranih avtov pa smo že takoj ocenili za lastnino potencialnih iskalcev ledu. Kljub rahli zaskrbljenosti se sprehodimo in pod slapovi naletimo na nič kaj prijeten prizor. V vsakem slapu že 2-3 naveze, nekaj ljudi še spodaj v odločanju/čakanju.  Kaj hitro nam postane jasno, da bomo šli raje drugam, saj preveč cenimo svoje arkade. Po poti nazaj srečamo še nekaj znanih obrazov, ki tudi poročajo o gužvi pod Prisojnikom, v Tamarju, na Predelu… Zato se odločimo za drzno potezo, preplezat ne preveč opevan in famozen slap, za katerega ocenimo da pa zagotovo ne bo oblegan – Postmodernizem (3+, 100m) v Koritnici, pod Loško steno.

Še nekaj vožnje, vmesni postanek v Logu pod Mangartom kjer ne strežejo kave ali čaja, zato nekateri podležemo “ta kratkim”. Milan ima zaprto, zato na žalost ne dobimo informacij o tamkajšnjih slapovih. Parkiramo pri stari elektrarni in okrog 12.ure končno začnemo našo ekspedicijo. Gazimo naravnost navkreber, sneg do kolen, švicamo,  ogledujemo stopinje ki nas spomnijo na medvedje, zato pojačamo tempo in po nekaj ugibanjih in Andrejinem dobrem občutku pridemo iz hoste do zasnežene rečne struge, nad katero se pod snegom skriva naš slap. Ou jeah. Pa bomo le nekaj splezali, čeprav smo bili že malo obupani glede na pozno uro in naporen gozdni labirint.

V prvem raztežaju je led dokaj slab in svečkast. Miha udriha in nam poličke zgliha, tako da tudi ostali zborbamo čez prvi pokončen del. Drugi del slapu je nekoliko lažji, led pa še vedno druge klase. Ampak vseeno uživamo in se nekoliko ogrejemo. Ko pridemo na vrh, se že mrači, zato hitro začnemo sestopati. Luka in Miha izvohata najlažje prehode, še en krajši abzeil in s temo smo na dnu. Pojemo še nekaj ostankov hrane, naredimo par skupinskih slik in se po naših stopinjah vrnemo do avta.

Epske ture žal ne moremo zaključiti pri Milanu, ker je pri punci, zato povečerjamo, spijemo medvedjo kri in se pustimo prepričati v čokoladno torto v Hotelu Alpine, v Logu pod Mangartom.

Še vožnja domov ob spremljavi mainstream ženskega izbora glasbe, nekaj pohvalah Jareda Leta in že smo v Kranju okrog 10.ure zvečer kot se za celodnevno turo spodobi. Nojs 🙂