Tečajniška skupna tura – Osp

Martinov vikend je obetal skupno druženje tečajnikov alpinistične šole (in inštruktorjev) na Slovenskem primorskem. Sprva planirana dvodnevna tura v Osp in Vipavo, pa se je zaradi muhastega novembrskega vremena in nerazpoložljivosti vseh inštruktorjev (pri takem številu tečajnikov, letos nas je kar 30, bi bil že pravi mali čudež, da bi imeli vsi inštruktorji čas :)) sprevrgla v enodnevno turo.

Ker je plan plezanja v dveh skupinah – en dan ena v Ospu, ena v Vipavi, drug dan ravno obratno, splaval po vodi, nas je Seba razdelil v dve skupini. Skupina ljudi, ki smo že imeli kdaj plezalke na nogah smo se pod vodstvom Vrhota odpravili v Osp, ostali pa s Sebatom v Vipavo.

Zbor v Ospu je bil ob 8:00 – »Kogar ob 8:00 ni na parkirišču kampa Vovk, tisti dan ne bo plezal!« se je glasila grožnja Sebata, in še »Vrho zamujanje sovraži še bolj kot jaz!«. Čeprav Vrho sovraži zamujanje smo ob 8:10 še vedno stali na parkirišču v kampu in čakali.. Ne tečajnike ampak inštruktorje 🙂 Anže Marenče se je že v četrtek na ferajnu »navdušil« nad idejo, da kdor zamudi ne pleza 🙂 No, na koncu so prišli z napovedano akademsko zamudo, kar je pomagalo, da se je skala do vstopa v smeri že malo bolj segrela (kakor kje sicer).

Vse zbrane nas je Vrho razdelil po navezah (ki jih je pripravil Seba) in nato se je vsak z inštruktorjem »dogovoril« kaj bodo tisti dan preplezali. Nekaj jih je odšlo v Prečenje (7a), nekaj v Medota (5c), z Nejcem pa sva skupaj z Vrhotom odšla v Alcatraz (6a+/b).

Sem si mislila, super, edini bomo v smeri, ne bo gužve na štantih in ne bo zeblo. No… Pri pristopu do smeri res ni zeblo, ko pa smo pod smerjo najprej 15 ali 20 minut utrjevali znanje je kar hitro začelo »nohtati« – vsaj nas, zmrzljivce. Med tem ko sva z Nejcem Vrhotu pripravila opremo, ki jo bo po najinem mnenju potreboval (seveda sva morala vsako stvar argumentirati), mi je pogled občasno zašel na vrh prvega raztežaja Medota, kjer je že bila kar velika skupina tečajnikov, ki so za seboj že imeli pravi, najlažji, raztežaj. Za njih je izobraževanje šele sledilo, med čakanjem na prost vstop v smer.

Ko je naša naveza zaključili s prvim delom izobraževanja (Vrho se je res potrudil, da sva od ture odnesla ogromno!) smo začeli plezati. Vrho naprej, za njim Nejc in nazadnje jaz. Popolnoma neogreta sem na žalost malo obvisela pod »buhtlom« v prvem raztežaju in na koncu še malo potehničarila, da sem prišla čez ta buhtel. Potem je na srečo do konca smeri sledila samo še plezarija 🙂

No, vmes smo na prvem sidrišču spet malo postali, sledil je nov kup uporabnih informacij. Spet vmes pogled proti Medotu in v Prečenje. V Medotu se je množica tečajnikov že izgubila za prvim od dreves na štantih, v Prečenju pa se je lepo videlo kako en za drugim lezejo po prečki v levo. Ko se pogovorimo o uporabnosti rotacijske vponke, Vrho krene v kamin. Sledim mu jaz in nato še Nejc.

Do sedaj sva z Nejcem (enkrat on, enkrat jaz) Vrhota varovala na pasu. Ker je sledila prečka v levo (in to kar konkretna), smo na štantu najprej vzeli varovanje z varovalom v sidrišču, nato pa to seveda tudi uporabili. Spet, naprej Vrho, za njim jaz (Vrho mi označi dva »sloperja«, da jih slučajno nebi zgrešila) in za mano še Nejc. Zadnje sidrišče, samo še en 6a in smo na vrhu. Vrho odveže eno od vrvi, jo da Nejcu, ki je šel ta raztežaj naprej. Glede na to, kako je padalo dan pred našo turo, smo imeli v skali kar srečo. Samo v zadnjem raztežaju je bila mokra lisa, ki se ji je dalo brez problema izogniti.

Med tem ko z Vrhotom še plezava proti vrhu, Marko zgreši sidrišče za spust, in se komaj pusti prepričati da tukaj z vrvjo ne bo prišel do tal. Ko izplezamo iz smeri, so na vrhu že 3 naveze, ki so prišle iz Medota. Sledi samo še spust po vrvi do vstopne točke v našo smer. Med tem naveze v Prečenju še vedno veselo plezajo in grizejo proti vrhu.

Ker je bilo do analize še kar nekaj časa, ne sicer dovolj za še eno večraztežajno smer, se nas je par tečajnikov skupaj s Tjašo in Markotom odpravilo še malo pofrikat v Babno. Pri kar precejšnji gužvi v plezališču smo komaj našli par »primernih« smeri.