Kratko…sladko…

Cunje so se komaj oprale in posušile, že so bile spet napakirane za ponoven obisk Dolomitov. Tokrat sva v plezanju in prelepi naravi uživala z Nejcem Pozvekom. V pot sva vključila nekaj SND-ja (spoznavanje narave in družbe) in se preko Leške doline pripeljala pod Cine.

Prvi dan sva plezala smer Hasse-Brandler v Veliki Cini. Ko sva prišla pod smer, je ena naveza ravno pričela s plezanjem. Kmalu ugotovimo, da smo se srečali nekaj dni nazaj, na drugem koncu Dolomitov. Nakar mi plezalec (Škot) razloži, da je Bojč pozabu čevlje na parkirišču pod Tofano :). Ker se je vse skupaj odvijalo prepočasi, ga Nejc vljudno vpraša: “Ti, kolk bosta pa vidva hitra?” Seveda sta takoj dojela globji pomen vprašanja in naju v drugem raztežaju spustila naprej. 

Raztežaj za raztežajem sva bila bolj navdušena in se kaj hitro znašla na vrhu smeri. Sledil je še skok na vrh, malo poležavanja, občudovanje okoliških vrhov in sestop v dolino. Sestop je bil bolj podoben vijuganju med italijanskimi GV-ji in njihovimi klienti.

Za naslednji dan izbereva smer Gelbe Mauer v Mali Cini. Zavoljo slabe popoldanske napovedi, sva spet zgodnja. Kar se je izkazalo za dobro odločitev. Izognila sva se gneči in ušla popoldanski nevihti. Plezanje pa vrhunsko. Večinoma navpične ali pa celo malo previsne plate, za zaključek pa prava streha, ki pa je bila bolj plezljiva, kot je zgledala od daleč. 

‘Enkrat se pride, pa enkrat se gre’, sva si rekla in se z nasmeškom na obrazu odpeljala proti domu. Nsmešek nama je za hip snelo le plačevanje (pre)drage cestnine…