Na pot z rokavicami in vodoravnim cepinom

Kot se za študijski dopust spodobi, sem se ga odločila preživeti res dopustniško. Ni bil ne petek, niti 13., pač pa torek 12. v Vežici. Moj prvi obisk me je prepričal, da pridem še kdaj, morda za več kot samo en dan. Vrhunska skala, smer je v celoti navrtana, prijetno preseneti s tehničnimi zagonetkami in fizičnimi gibi čez rahlo previsne strehe.

Kmalu za tem je padla ideja o plezanju granitnih poči. Z Janezom sva se odločila za plezanje v satelitih Mt Blanca, vendar naju je napoved pregnala v Valle del Orco na vplezavanje. Splezala sva klasiko v Caporalu Diedro Nanchez, ki ga je moral Janez začiniti z direktnim izstopom čez streho. Družbo so nama delali chamoniški GV in njegova klienta.

Isti večer sva se zapeljala pod novo courmayeursko gondolo ter se napakirala za tri-dnevno preživljanje prostega časa na ledeniku. S prvo gondolo sva med prvimi prisopihala pod Trident du Tacul. Ob močnem vetru in nedavnem sneženju nama je postalo jasno, da danes ne bo nič s plezanjem. V miru sva postavila šotor in ga utrdila s postavljanjem protivetrnega zidu. Še pire s salamo za večerjo, naslednji dan pa v nizkem štartu pod Les Intouchables. Pa bo, kar bo. Mene je streznil že prvi 7a+ raztežaj, ki se mi je zdel ob vsej teži frendov vsaj za dve oceni težji. Če jih daš soplezalcu, gre precej lažje 🙂 Smer je konstantna, tudi v lažjih dveh 6a+ raztežajih si pečen, če imaš premajhno dlan ali predebele prste. Smer je vrhunska, vendar naju je oba dodobra utrudila. Boleče dlani, požrte blazinice in veter v laseh so odlična kombinacija.

Naslednji dan sva se odpravila na ‘raziskovanje’ vstopa v smer Gervasutti, ki sva ga kasneje tudi našla. Upoštevajoč utrujenost sva se popoldne odpravila v dolino. V nedeljo ob sončnem vremenu sva se na zgornji postaji gondole v popolni ledeniški opremi počutila kot turistični inventar ob prisotosti dišečih dam v nizkih čevljih in kavalirjih v belih srajcah.

Domača postelja je sigurno najbolj udobna 🙂