Prvomajska skupna tura na Sardinijo (23.4. – 2.5. 2016)

Prvomajski prazniki so idealna priložnost, da slovenska raja okupira eno izmed priljubljenih plezalnih destinacij. Tako se je velika populacija ferajnovcev iz Kranja podala raziskovat čudovito Sardinijo.

Ni važno, vsi ferajnovski statusi, stari, mladi, samski, poročeni, že z otroki ali brez, smo okupirali kamp v Cala Gonone. Tako se nas je nabralo 11, ki smo spali v šotorih, 5 v luksuznih bungalovih in 6 družin prav tako v kombijih, bungalovih in šotorih. Cene za ta čas zelo ugodne – kamp po 10eur na dan, bungalovi pa 16eur na dan. Elektrika for free za okupatorje.

Iz Slovenije nas je večina odrinila v soboto. Vožnja do Livorna je bila deževna a zelo zabavna, če imaš v avtu še (D)Ivana in Tičarja. Naši tečajniki so se odločili še skočiti do slikovitega mesteca Cinque Terre in Pise. Na trajektu, srečni da smo se našli, si odpremo hmeljne napitke in žganje, ki nas še vedno spominjajo na rodno deželo. Trajekt odpluje ob 9h zvečer. Čaka nas 12 ur plovbe in zjutraj prispemo v Golfo Arrancio. Spanje na trajektu smo si privoščili na udobnih ležiščih na tleh za katere začuda ni bilo potrebno nič doplačati. Glede na veliko število udeležencev smo zasedli vse kotičke trajekta, da le nebi motili uglednih gostov. Naj so nekateri Italijančki še tako vihali nosove, smo se brez slabe vesti odrekli kabinam saj stanejo 70eur v eno smer. Malo morgen!

Poleg ljudi so bili na trajektu dobrodošli tudi psi vseh pasem in vrst vzgoje. Smo si pa nekateri zamislili kako je spati po tleh, na navidezno čistem podu iz tepiha po katerem tacajo štirinožci. Le ti pridejo iz zunanjih prostorov trajekta, kjer imajo svoje »kahle«. In nas je predstava o čistoči realizira – zjutraj, ko se je eden izmed pesjanov usral na tepih. Lastnik psa se pa dela kot da pridelek nima nič z njim. Nadvse zabavno, ko opazuješ katera izmed italijanskih lepotičk bo po nesreči stopila na drek. To se je tudi zgodilo. O smehu ni zgubljati besed.

Po izstopu iz trajekta se enakomerno porazdelimo po Sardiniji, iščemo trgovine, lokale z baje luštnimi kelnarcami in počasi kapljamo proti jugu, v naš kamp Cala Gonone. Tu se raztovorimo in prsti že srbijo.

Naj še omenim, da smo bili na žalost nekoliko porazgubljeni po kampu a smo se zvečer brez težav sprehodili do luksuznih bungalovov in tam zganjali đumbus. Verjetno je tudi družinam ustrezalo, da so bili nekoliko umaknjeni od razgrajačev.

Za prvi dan našega prihoda in plezanja si izberemo bližnje plezališče, cca. 5min vožnje iz kampa – La Poltrona. Skala je bila bolj plataste sorte tako, da nas je večinoma navijalo le v noge. Smeri pa res lepe. Pogledi so nam uhajali v sredinski del sten, kjer se dvigajo dolge smeri. Spomnim se še močnega in hladnega vetra, ki ni odjenjal do naslednjega jutra. Sunki so bili tako močni, da smo ponoči, napol v sanjah z eno roko držali svoje šotore, da nas ne odpihne. Spet drugi so v bungalovih poslušali močan veter in mislili na nas. Vreme pa jasno.

Drugi dan smo se odpravili do tiste ta prave sardinske rajske plaže, obkrožene s plezališči. 10 min do Cala Fuili in že smo se pretegovali v super smereh. Nekateri tik pri morju, nekateri smo iskali senco, drugi so izkusili plezanje jamarske sorte oz. vsaj zgledalo je tako. Ljudi v teh plezališčih je bilo relativno veliko, a večino smeri smo zasedli kar mi, prostora pa tudi ni zmanjkalo.

Tretji dan so se tečajniki in izkušenejši odločili za plezanje dolgih smeri v istem plezališču kot prvi dan. Drugi smo se s težkimi glavami odpravili do Cala Fuili, saj je delovalo bolj zdravilno. Za solze smeha je poskrbela Vladotova Mojca, ki se je odločila, da se preskusi v plezanju. Svaka čast glede na strah in adidaske na nogah! V naslednjih dneh se je odločila da spleza še kakšno smer. Družinice so se pretegovale v plezališču Dorgali za katerega smo se naslednji dan odločili tudi mi. Smeri večinoma nad 5c a vse prave lepotice. To, da je bilo kje na luftig navrtano pa konec koncev po dopustu ne veš več.

Za »rest day« se nas večina strinja, da si gremo pogledat znameniti kanjon, ki je baje najgloblji v Evropi. Imenuje se kanjon Gorropu. Naša pot do začetka kanjona je bila v obliki spusta, nekih 700m višincev. Potem to pot prehodiš še na gor, ko se vračaš in ko je še bolj vroče (za crknt). Pred vhodom v kanjon se osvežimo v tolmunih vode, iz alg dobivamo inspiracije za izdelavo vseh vrst muštac in bradic, potem pa počasi proti srcu kanjona. Kanjon je obkrožen s samimi skalami. Najbolj fascinanten je del, ko gledaš proti vrhu 500m stene. V tej steni je tudi ena najtežjih dolgih smeri na Sardiniji ocenjena z 8b+ in dolga 330m – Viaje de Los Locos. Sta pa v njej v tem času 2 plezalca celo žimarila, baje zaradi zlomljenih reber. Pogumno se odpravimo do samega konca kanjona. Veliki balvani v njem so zlizani kot najbolj zbrušen marmor, tako da je treba biti res previden, ko plezaš po njih. Pa tudi zmatrajo človeka, saj stalno iščeš najbolj varne in logične prehode med njimi.

In še ena prigoda. Se zberemo pred vhodom v kanjon kjer nam vodič da napotke. Tičar je bil nekje 3 m stran in ga pokličemo: »Ei Tičar!« Nakar vodič poči od smeha in reče: »Haha Tičar«.

Nekaj besed lahko namenim vodničkih po Sardinji: plezališča so v vodničku v takšnem redu, ki ga pozna samo avtor. Sploh, ko iščeš po kazalu, če kazalo sploh najdeš. Tudi opisi so večinoma prevedeni kar v google translate-u. Konec dopusta smo se nekako že znašli a je bilo kar nekaj težav. Je pa res, da imaš notri ogromno plezališč (več kot 3400), razdeljenih tudi po tipu skale.

Tako smo se za naš že šesti dan 3 avtomobili zapeljali do granitnega plezališča Villagrande, ki je na sliki zgledal mega. Ivan pripravi svoje gadgete in 3 ure dolga vožnja se prične. No, nazaj grede smo bili po velikem čudežu v kampu že v 1h in 15min (ne po Ivanovem gadgetu) s tem, da smo imeli na poti najbolj divjo vožnjo odkar se vozim z avtom. Cesta tako uničena od podorov, da imaš sredi nje ogromne balvane, ograja pa visi po bregu navzdol kot šmrkelj. Res adrenalinsko, ko ne veš kaj te čaka za naslednjim vogalom. Plezali smo sicer v oblačnem vremenu a ambient in razgledi so bili super. Mislim pa, da smo vsi (no razen Mihc) imeli nekaj težav pri navajanju na tip plezanja in drugo skalo.

Predzadnji dan smo bili vsi že kar spiti a nekateri nismo popustili in se odločili za dolge, navrtane smeri v Surtani. Spet drugi so se odločili za visoki turizem in se z najemom čolniča odpeljali v rajsko Cala Luno. V primeru peš dostopa se do plaže oz. plezališča hodi eno uro in pol. No, baje je bilo na poti v Cala Luno tako lepo, da so še delfini skakali iz vode. Plezalsko čast so reševali Bajželj (Žajblej), Žvab in Demšar, Žvaba so zasuli tudi z mivko in ga dražili s pivom, ogledali so si znamenite jame. Smeri so bile po besedah udeležencev zelo zlizane a se je dalo.

Tisti, ki smo plezali dolge smeri smo vriskali v izredno kompaktni skali, na vrhu pa nas je na abzajlu pozdravil dež. Lahko rečem, da je bilo navrtano bolje kot v marsikateri smeri v plezališču, dodatnega varovanja tukaj nismo potrebovali. Naši dve tečajnici sta ob budnem očesu načelnika že sami plezali v 6a-ju. Bravo! Tako se je po eni približno 150 metrski smeri naš plezalni dan zaključil. Hvale vredno je to, da je bil ta dan edini dan z dežjem.

Žal je bilo v zraku vse bolj čutiti, da se naš konec »realitija« bliža. Tako se prebudimo v še nekoliko vlažno jutro našega odhoda. Na samem severu Sardinije smo našli plezališče s peščenjakom – Cala Spinosa, a se zaradi visoke gladine morja nismo uspeli prebiti do njega. Nekaj 100m stran so se ponujali zanimivi balvani istega tipa skale. Adijo še preostanek blazinic! Zadnje vdihe Sardinije smo tako preživeli na severu, ter se kasneje odpeljali proti marini, kjer nas je na daleč vabila ladja v modro-rumeni barvi – Sardinia ferries. Da obudimo spomine na našo rodno deželo, na trajektu spet šumijo hmeljni napitki in pokajo buteljke. Kdor ima še energijo igra enko. Zjutraj pa vsak po svoje do doma, ta pridni v Vipavo plezat.

Skupne ture s ferjanom so vedno the best!

In še misel za na koncu od našega Pablota: »Po aprilsko deževni celini si misliš, da si na trajektu umrl in se prebudil v nebesih, kjer se razkošje kaže v neštetih fantastičnih plezalskih ambientih. In če bi bilo to res, bi bil verjetno “malček” jezen na tistega, ki te je oživil nazaj v realnost.«

Vita

Fotke: Ivan, Nejc, Luka, Katja