v soboto smo se v skoraj popolni odpravarski zasedbi (Borut Demšar, Luka Štraus, Andrej Jež pa jst) spravili pod SZ steno Krna. Štart iz Loke je bil zgoden, tako da smo bili pod steno okoli sedmih. Zagnali smo se v planirano smer Zagon, a nas je ta, kot menda že kar nekaj navez prejšnja leta odbila v drugem raztežaju s snegom katastrofalne kvalitete. Bili smo par dni prepozni. Spustimo se dol in napademo kondicijsko turo čez Korito. S polnimi nahrbtniki meča, v večinoma trdi 40-50 stopinjski grapi (z možnostjo strmejših skokov) trpijo polnih 600 metrov, nato pa izstopimo na greben in dosežemo vrh. Sledi pavza pri bivaku pod vrhom. Nato pa potegnemo lepo špuro po riti navzdol, ter prek grape v Drežnico. Fajn je bo….
Danes pa je bil nov dan. Na šihtu malo hitreje zaključim, vztrajno in neuspešno iščem popoldanskega soplezalca za v Kramarjevo smer. Grem pač sam. Dostop do pod smeri v kratkih rokavih ne daje pretiranega upanja na spodobne razmere. Začnem po Kramarci, nadaljujem mimo bivaka po Cankarjevi in se znajdem pod Črnim grabnom. Odločim se, da grem poglet do vstopa, po nekaj slabih metrih čiščenja kamina naletim na fenomenalne razmere in z izjemo krajšega previsnega ledenega skoka, ki mi da dihat, popikam do vrha. Ujamem sončni zahod, potem pa po riti čez Peto žrelo. Tako se po slabih štirih urah spet znajdem pri avtu. Zelo lepa tura. 
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.