Igrišče nad Podnom

Po izpitu zimske tehnike na Zelenici in trumah ljudi proti osrčju Begunjščice me ni več vleklo v ta konec. Matevž (Maček) je bil enakega mnenja in sva se odpravila na raziskovanje žlebov na severni strani Vrtače in Svaščice. Že Palec se nama je pred dvema letoma nekako (poženščeno rečeno) prikupil in sva jo od Podna mahnila proti sedlu med Svaščico in Vrtačo. V Vrtači naju je mikala skoraj edina možna varianta, vendar sva se zaradi prevelike količine snega odločila nadaljevati na Svaščico. Z vrha sva si ogledala teren grebena Vajneža in jo po “južnjaku” porinila do žleba, ki se nama je z vrha zdel prenevaren. Spust na plato Celovške koče, kjer sva dojela, da sva se “nategnila”, kajti žleb je bil ok ( 1 manjši skok pa bi se lahko odpeljala). Vseeno sva ugledala še en širši žleb s polico na zahodni strani, ki naju je zvabila. Zavoji enkratni, sneg prav tako, medtem ko se je ostala turnosmučarska srenja “drajsala” pod Stolom in snežiščem pod Vrtačo. Jao!