Široka peč – Vzhodni steber

Tura grande
V sredo sva z Matejem obiskala to naravno gotsko katedralo in jaz sem na svojem seznamu želja naredil še eno veliko kljukico. Pod steno sva bila v dveh urah in pol, kar je za povsem zmeren tempo, nenameren ogled 2. slapu (v temi hitro zgrešiš) in nekajkraten klic narave kar OK. Prednost domačega terena, očitno. Ura prednosti je na koncu še kako prav prišla. Vstopa v smer ni težko najti. Skala v začetku je fenomenalna, z višino pa je potrebna vedno večja previdnost. Žal v zgornjem delu malo pozabiš spodnje užitke. Skica v Slovenskih stenah ni dobra. Raje kot zanašanje na to sva iskala najlažje in logične prehode in dobro prišla skozi. Smer je vsaj z vidika orientacije kar dobro opremljena. Je pa stena časoma res nepregledna. Mene je najbolj presenetil zgornji del, ki naj bi se položil in odprl, pa je časoma še vedno zelo strm in težji kot pričakovano. Ob dodani podrtiji pa se samo klanjaš tistemu, ki to pleza naprej. Če pozabiva občasno pihanje v prste, stope s plezalniki v sneg, mraz na sidriščih in Matej moje pretirano uživanje v okolici 🙂 je bila tura top v vseh pogledih. Na vrhu Stebra sva bila vesela toplega pozdrava sonca. Vzela sva si par minut in uživala v miru in samoti. Zanimivo nama je bilo, da se s tako resne gore sprehodiš v Amfiteater. Tudi na sestopu se pozna poznavanje lokacij nastavljenih sidrišč za spuste po vrvi in tako sva v zadnje pol ure s čelko pribrundala do avta, kjer je čakal sendvič, krof in hidracija. Hvala, Sandra. 🙂