Planjava – Kratkohlača

V soboto sva šla z Mihcem potipat skalo v Planjavo. Ker se očitno ni zavedal resnosti dostopa, ko s sabo pelješ nedeljskega plezalca, sem morala v petek najprej precej resno nastopiti in ga prepričati, da morava iti nujno vsaj eno uro prej, kot si je sicer zamislil. No, potem sem morala cel dan poslušati zehanje, pa sem imela, jasno, vseeno prav! Vreme se je namreč dobro, pravzaprav odlično držalo vse do zadnjih nekaj metrov pred avtom. Ne bi razpredala naprej, kaj bi bilo, če bi obveljala njegova ura odhoda … Plezanje je bilo pa super – jaz sem dobila trave, Mihc pa skalo. Bojda se ga zadnje čase precej drži sreča glede izbire raztežajev. Sem in tja sem bila pa deležna tudi kakšnega koristnega nasveta. Drugače pa, višje greš, boljša skala, tudi kamin je skoraj prisrčen. In, ko bi ravno še malo, je konec. Jaz sem se sicer vnaprej odločila, da je drugi raztežaj najlepši in da si ga želim res dobro vtisniti v spomin, in da sem imela uržah, sem na varovališču pustila enega prijateljčka. No, Mihc (je) seveda misli(l), da sem ga, zmedena kot sem, pozabila, ampak pustimo ga vendar v tej blaženi nevednosti. Tako ima moja Kratkohlača kar 350 m, Mihčeva pa samo 310. Sam si je kriv. V smeri se najde tudi kar kakšen klin več, kot ga obljublja opis, kar je seveda zelo dobrodošlo. Skoraj na vrhu, med kopico planik, sva uživala v redkih žarkih sonca in nekaj trenutkih tišine. Sicer se mi je dozdevalo, da bi Mihc rad nekaj miru, ampak ker nisem bila čisto prepričana, sem pač še malo napletala. Ravno, ko sem prišla do najbolj zanimivega dela, sva, čudno, morala iti. Ampak, še dobro, da si v hribih na vrhu šele na pol poti. Tako sem tisto, česar nisem uspela nadoknaditi na sestopu, potem dokončala v avtu. Torej, še en dan, poln vtisov in novih izkušenj.