Košutnikov turn

V soboto sva z Nastjo plezali v Košutnikovem turnu. Prisedli sva k Sebotu, ki je z Izijem odkrival lepote Jennyriss. Bojda so tudi lepše. Po trdih besedah, ki jih je iz njune smeri k nama zanesel veter, verjetno res. Pa sta kljub temu na vrhu skoraj dobila preležanine, preden sva se jima pridružili na vrhu. No, midve sva uživali in kljub prejšnji povedi znatno izboljšali časovnico. Je res, da je še kar nekaj manevrskega prostora, ampak če se vsakič malo pohitriva, lahko dalj časa okušava veselje ob napredku. Sploh se je pa na spremembo hitrosti treba privaditi. Znano je, da veliki pospeški ne vplivajo najbolje na telo. Res ne bi hoteli izplezati čisto iznakaženi … Še tehnikalije: super skala, navrtana sidrišča, sem in tja celo kakšno vmesno varovanje. Odhod je bil kar zgoden, pa je bilo parkirišče kljub temu že precej zapolnjeno. Malo nas je skrbelo, nekatere jezilo, druge spravljalo ob živce, da nas čaka dan poln čakanja, pa se je pod steno izkazalo, da smo ujeli ravno pravi trenutek. Z Nastjo sva se podali v »tisto ta levo« z neizgovorljivim imenom: Östlicher Nordkantenpfeiler. A kljub dolgočasnemu, opisnemu poimenovanju, smer ponuja tri zaporedne raztežaje odlične skale in »friko« linije. Tudi začetnih nekaj raztežajev prečke je znosnih, še sploh, ker se nadejaš, da si s prečenjem potem opravil. A kaj, ko stvari niso nikoli take, kot si misliš. Moja vrla soplezalka je namreč poskrbela, da se že na moji otvoritveni turi dobro naužijem tega čudovitega prečnega gibanja in mi po prvi prečki priskrbela še eno, mehko šodrasto. »Kristina, na še veliko tur letos,« je vzkliknila. Meni se je že prikazovala kakšna pralina ali vsaj borovnice (kot spodbuda sredi smer), pa sem dobila le prst, ki je kazal prečnico. Res, kaj bi svet brez tako uvidevnih ljudi.