Včeraj sva se z Mihom dobila bolj normalno uro, saj ni bilo potrebno vstati zgodaj, da bi bila prva in nama ne bi letelo na glavo (tako kot je letošnji trend v slapovih). Po sledeh sva sklepala, da letos tako še nikogar ni bilo v Velikem Vrhu. Tudi včeraj sva bila prijetno sama. Mik nama je delala le sosednja Baba, ki se je sončila in povzročala grešne misli. Ampak alpinisti taki kot smo, pozimi običajno več tičimo v senci kot na soncu, seveda radi gledamo take babe 🙂 Sicer je še pokrita, vendar malce je pa že pokazala.
Plezala sva Strašilo, vendar se sprva, kar nisva mogla odločiti kaj bi. Saj je bila smer na nekaterih delih videti precej brez snega. Ampak korajža velja in sva jo mahnila pobliže pogledat in potipat. Že vstop v smer je bil kar zahteven, vendar pa naju je dobro ogrel za tisto, kar je šele prišlo. Sledila sta lažja raztežaja, nato pa že skalna zajeda in preduh, ki pripeljeta do najtežjega raztežaja. V njem je tičalo precej klinov, katere si seveda našel šele, ko si prišel do snega in jih odkopal. Takrat si bil seveda najbolj srečen človek na Zemlji, dokler se nisi spet spomnil, da si sredi previsov in ti nad glavo visijo svečke. Nato je sledilo lažje poplezavanje do vrha, kjer sva si privoščila dozo sonca in toplote. Potem pa v dolino na pivo. Uživala in napenjala sva se 2x Miha: 1x Zupin in 1x Zupan
Danes sva z Klemenom plezala na Jezerskem, morda jutri Klemen pove več o tem.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.