Centralni slap

Jelka in Mirko po najinih, mi trije po njunih (zreduciranih) stopinjah. Borut (AO Radovljica), Miha (AO Jesenice) in moja malenkost smo se danes napenjali v Tamarju. (Če ne vsi trije, pa jaz za tri). Odrinili smo nečloveško zgodnjo uro in bili “pred svetom” pod slapom. Prelepo. Da začetek naslednjega semestra čez nekaj dni ne bo preveč intelektualno naporen, sem se hitro naučila imena slapov in okoliških vrhov. Po ekstremno počasni pripravi, ki morda presega celo brzino, ki jo pri tem doseževa z Nastjo, smo se lotili slapu. Celo doživetje se je po navdihu prejšnjega večera strnilo v dramsko celoto: prvi raztežaj oris situacije, prava poezija; drugi zaplet in vrh, drama, neukročena dereza in zataknjena vrv; ter tretji katarzični razplet, rdeča lica in nasmeh do ušes. Led je bil v prvem in zadnjem raztežaju soliden, v drugem in v začetku tretjega pa precej suh. Tudi tista mini prečka iz luknje je bila zame precej maksi. In če ne bi vse pameti porabila na dostopu s piflanjem imen, bi se mi morda posvetilo, da si lahko na drugem varovališču izklešem polički. Ampak čemu, ko pa lahko stojiš na konicah derez. Ah, blažena neizkušenost. Razbolene mišice smo vseeno kaj hitro pozabili, ko smo ob komaj dostojni zgodnji uri že srkali okrepčilne napitke v dolini.