Teranova grapa

Pa smo šli. Iz megle v meglo in nato jasnino. Sonce je grelo vse okoli nas. Če bi še nas, bi bilo že kičasto.
Končno sem lahko svinčnike in zapiske zamenjala za cepine in dereze in dva stara mačka v nastajanju sta me v petek zjutraj pobasala s sabo v Teranovo grapo. Večer prej sem ošvrknila opis in komentarje tu in tam in šla čisto mirno spat – grapa pač ni slap. Pa sem se malo uštela … je bilo bolj pokonci, kot sem pričakovala.
Z Nastjo sva precej humano jutranjo uro pobrali Tičarja in zavili smo proti Avstriji. Na dostopu smo marsikatero razdrli, medtem pa sta dva zgodnja že uživala v Sinjem slapu. Slednja sta nas potem tudi dohitela v Teranovi – ne zato, ker bi bili mi počasni, ampak zato, ker sta bila onadva tako neučakana. Sploh pa človek ne ugovarja vodji AŠ iz svojih tečajniških dni. Kovija in njegovega soplezalca (bodočega tečajnika) smo spustili naprej in med čakanjem razdrli še vse ostale pametne stvari, ki jih nismo na dostopu. V tri mogoče res dlje traja, je pa bolj zabavno.
Naplezali smo se, nahodili pa tudi čisto dovolj. Bilo je prima. Suma sumarum pa je imel Tičar ob koncu dneva verjetno največ razlogov za veselje – izgubil in našel je rokavico, izgubil in našel je bremzico, spoznal pomembno življenjsko modrost: na kosu strjenega snega se pač ne da odpeljati v dolino, čeprav to delajo v risankah, pridobil rano na roki, ki bo, ko se obrazgotini, pričala o njegovi neustrašnosti in si prislužil nov vzdevek: Tiši (francosko naglaševanje s poudarkom na zadnjem i), ker Tiši potiši vse, čeprav ga tiši.