Lenuhova grapa

Maratonski teden pisanja utrinkov. Ker je dobro vreme in ker me potem spet čaka bolj študiozno preživljanje časa, je treba zdaj pač izkoristiti. Torej, smučanje, grapa, smučanje, grapa … Včeraj sva z Maticem uživala v Lenuhovi grapi. Bilo je še nekaj drugih obiskovalcev, ampak smo se vsi nekako tako dobro porazdelili, da bi lahko človek mislil, da ni žive duše okoli njega. Razmere so bile dobre, vse skupaj pa je na vsake toliko popestril krajši odsek, ko je bilo treba malo bolj stopiti na konice derez in se opreti na cepine. Ravno toliko, da vse skupaj ni postalo ne prenaporno in ne dolgočasno. Proti vrhu so dišali borovčki, pa tudi dereze so zaradi pomanjkanja snega malo škrtale. Vreme se je super držalo, dokler nisva izplezala, potem pa se je privlekla megla in skoraj pobrala vse, kar je še ostalo od navdušenjem nad vrhom Begunjščice. In ko sva se tako vlekla skupaj z meglo tja proti vrhu, se je ta, sicer zaskrbljujoče daleč, posvetil v soncu in navkljub občutku strašne oddaljenosti sva bila brž na vrhu. Od tam pa po centralni grapi v dolino, večinoma kar v ležečem položaju.