Ledno plezanje v Aosti

Človek na vsake toliko časa res nujno potrebuje teden dni dopusta. Čeprav je na začetku izgledalo, da se bo težko uskladiti in nabrati vsaj štiri tako misleče ljudi, se je na koncu le zgodilo. Rok in Marko sta proučila teren, razmere, rezervirala apartma, preračunala vse stroške in na koncu le zbrala ekipo za en avto, vključno z Anžetom in mojo malenkostjo. In že smo se v nedeljo 1.2.2015 peljali v Italijo, v Dolino Aoste, natančneje v kraj Cogne. Polni pričakovanj in željnim zaledenelih slapov, nam je sedem-urna vožnja po konstantno ravni Italijanski avtocesi dokaj hitro minila. V večernih urah smo se končno nastanili v apartmaju in pričeli kovati plezalne plane.

Ponedeljek, 2.2.2015

Zjutraj smo se namenili v prvo, štiri kilometre oddaljeno dolino – Valnontey. Ker smo bili še vsi sveži, smo si za prvi dan izbrali slapove na koncu doline, do katerih je neke dve uri dostopa. Pot poteka večinoma po ravnem, ob smučarsko tekaških progah, glave pa so se neprestano obračale levo in desno ogledujoč si prihodnje cilje. Moje besede so bile: "Tega bomo. Pa tega bi tut lahko. Ta zgleda res dobr, tega bi tut lahko en dan…" Vse je izgledalo ker dobro narejeno in mamljivo. Anže in Marko sta se ta dan namenila splezat Repentance Super (WI6, 250m), enega težjih in najbolj impozantnih slapov v dolini, češ da je najbolje najtežjega čimpreje pospraviti pod streho, da se potem lahko res uživa in lažje diha. Z Rokom pa sva si za vplezavanje izbrala nekaj lažjega – Fiumama di Money (III/3, 180m). Ko sva prišla pod slap, je zazvonil telefon. Klical je Anže, nato pa je signal izginil. Z Rokom sva si mislila, da nekaj verjetno ni v redu. Imela sva prav. Anžetu je na glavo priletel velik kos ledu, ki je razmrcvaril čelado, dobil pa je 6 šivov na glavi. Z Markotom sta tako prvi dan preživela bolj ali manj v čakalnici bolnice v Aosti. Nič kaj obetaven začetek, kar pa je veljalo tudi za naju z Rokom. V slapu sva namreč po preplezanem prvem raztežaju obračala. Pred nama sta se neskončno počasi obračala dva Škota, ura je bila že pozna, bilo je nekih -15 stopinj, suh in trd led in neprijetnega čakanja sva se naveličala, zato sva obupala, ter upala na več sreče v prihodnjih dneh. Ob večerih smo, kot se za dopust spodobi, prvovrstno kuhali in jedli.

Torek, 3.2.2015

Naslednji dan smo šli v drugo dolino – Lillaz, prav tako blizu – 4 kilometre iz Cogneja. Marko in Anže, še vedno polna energije, sta si kljub poškodbi in nesrečnemu prvemu dnevu, izbrala slapove na koncu doline, spet z dvournim dostopom. Uspešno sta preplezala Chandelle Livure (WI4, 250m) in Equi-libri solari (WI4, 120m). Z Rokom pa sva se pognala v Cascato di Lilaz (II/3, 250m). Na žalost nama ga ni uspelo preplezati. Rok je skoraj preplezal prvi raztežaj, nakar se je slap odprl in po njem je začela udrihati voda. Vrvi so zmrznile, oprema je bila premočena, zato sva izvedla plan B. Šla sva v Valnontey, s suhimi, rezervnimi vrvmi, v upanju, da preplezava katerega od bližnjih, kratkih slapov. Spet smola – v slapovih gneča, pozna ura, tako da sva imela spet zgolj raziskovalen dan.

Sreda, 4.2.2015

Da je že čas za nekaj splezat, sva si z Rokom govorila ves čas. Zato sva v sredo zgodaj prišla pod že prejšnji dan ogledane krajše slapove v Valnonteyu, z namenom, da preplezava vsaj dva in nadoknadiva prejšnje dni. Nista bila ravno dva, pač pa vsaj eden in pol. Cascata di Lauson (III/3, 100m) končno v celoti. Ker pa se je ta dan nekoliko otoplilo in so bili te slapovi na sončni strani, drugega – Thoulle (II/3, 120m) nisva preplezala celega, le prvi raztežaj, ker je naslednje že zdelalo sonce. Marko in Anže pa sta uspela v preplezanem Repentance Super. Uspešen dan za obe navezi.

Četrtek, 5.2.2015

Markota je na žalost dajalo zdravje, zato smo ta dan plezali le mi trije z Rokom in Anžetom. Kljub vse bolj močnem sneženju, smo uspešno preplezali E tutto relativo (III/4, 180m) v Lillazu.

Petek, 6.2.2015

Prejšnji dan in celo noč je snežilo, vreme pa tudi ni kazalo da se bo kaj umirilo, zato smo se ta dan odločili plezat nekaj kar je varno pred plazovi. Marko je na žalost še vedno nekoliko bolehal, zato smo se ostali trije namenili preplezati neusojen Cascata di Lillaz. In res je bil spet neusojen. V prvem raztežaju neverjetna gneča. Napadalo ga je vsaj 10 navez, a kljub temu smo počakali. Rok je preplezal prvi raztežaj, midva z Anžetom pa ničhudegasluteča za njim. Anže je po ravni, težji liniji hitro preplezal prvi del, jaz pa sem se za hip ustavila pri umesnem sidrišču, saj se mi je zdelo da nekdo nekaj vpije. Ljudje so se drli in nekaj mahali, ker pa sem bila izven vpadnice in nisem dobro videla kaj se dogaja v slapu, sem lahko le sklepala, da se je spet odprl. In res se je. Nekdo drug je imel manj sreče kot jaz: https://www.facebook.com/video.php?v=1546435818950120
Po premisleku na varnem sidrišču, sem se odločila za spust po vrvi nazaj na dno, vendar sta mi to preprečila dva gorska vodnika, ki sta prišla do mene. Posvarila sta me, da je spodnji plato zaradi vode, ki se je hitro nabirala na ledenem dnu, prenevaren za prečkanje. Tako smo skupaj ubrali drugo pot, vmes še preplezali en ledni skok, skalni skok in se po pršiču nato le prebili na varno. Sklenila sem, da me Cascata di Lilaz ne bo več videla. Osel očitno rabi iti 2x na led, da ga izuči 🙂

Sobota 7.2.2015

Zadnji plezalni dan smo se odpravili skupaj v Valnontey, preplezat že od prvega dne željenega Cascata di Patri (WI3, 250m). Že na dostopu sta nas prehiteli dve navezi, pa smo se slepili, da zagotovo ne gredo v naš slap. Seveda so šli, kot tudi že vsaj 6 navez, ki so že bile v slapu. Očitno je bil ta slap eden redkih primernih, zaradi svoje neizpostavljenosti plazovom. Anže se ni kaj dosti menil za gnečo, zato sta z Markotom kar zarinila. Preplezala sta obe varianti tega slapu – še Candelone di Patri (WI5, 50m). Z Rokom sva opazujoč leteče ledne kose, dobesedno čakajoč v vrsti, po premisleku obrnila. Zadala sva si, da ga preplezava naslednjič, ko bomo tu. Dan sva zaključila z ogledno turo še enega slapu v Lillazu, kateri bo prav tako počakal do naslednjič.

Splošni vtisi pa so naslednji: Super destinacija, ugodna cena (nekih 200 evrov po osebi za cel teden bivanja, stroški vožnje, hrane.), slapov različnih težavnosti je veliko, dobra plezarija, ambient čudovit, hrana je bila gurmanska, pijača prisotna v ravno pravšnjih količinah, družba neprecenljiva, sam dopust – odličen.

Nastja, Anže, Marko, Rok