Turska gora

V nedeljo sva s Sabino plezali v Logarski dolini. Za cilj sva si izbrali Direktno zajedo v Turski gori. Že priti do vstopa ni bilo najlažje. Nad Okrešljem se je namreč treba vzpeti čez zoprno in dooolgo melišče. Da je vse skupaj še malo zasoljeno, ti jo pri vstopu v smer zagode še velika krajna zev. Ko sva čez kar nekaj izgubljenega časa končno začeli plezati, naju smer ni najbolj očarala. Spodnji del je kar krušljiv, pa tudi ne najlažji. Večino varovanja in štantov sva si morali urediti sami, čeprav se v smeri tudi sreča kakšen klin. Z višino se skala izboljša. Na polovici smeri naju je presenetil detajl, ki je sicer ocenjen s VI-, ampak sva se po dolgotrajnem boju s 40 metersko zajedo strinjali, da si zasluži višjo oceno. Sledi še nekaj raztežajev milostno ocenjenih z IV in V, ki so nama že pošteno izmozganima dali še dodatnega vetra. Spet je začelo zebsti, megla se je zaganjala v skalo, ura je neusmiljeno tiktakala in izplezali sva pozno v večernem mraku. Sledil je še sestop po temnem Turskem žlebu z eno lučko (druga se je odločila še malo popestriti turo in je udarila štrajk 🙂 Po naporni turi pa še dolga vožnja in ob polnoči zaslužen topel obrok, srečno doma. V ponedeljek pa sem v službi verjetno izgledala kot zombi 🙂