Staničev vrh

Od skoraj nič plezanja človeka boli glava. Zato sva z Nastjo takoj, ko je moja noga spet stopila na domačo grudo, začeli načrtovati pobeg v najlepše konce Slovenije. Ali Italije.
Tako sva se prvič, ko je vreme in čas dopuščal, odpravili v (nekje se govori) letošnji hit našega ferajna, Bele vode. Ali raje (Č)čudne vode. Beli potok mora biti strašansko lep v svoji belini, ko se ga da razločiti od okolice. A prav tisti čas je bila na obisku teta Megla, ki se je z Belim potokom tako poistovetila, da si je morala pridati kar malo sivine, da je ne bi kdo zamenjal s Potokom. Gostota je bila skorajskoraj ista. Tako je prišlo do rahle dezorientacije. Plezali nisva. Sva pa hodili in na balvanu vadili tehniko. Je bilo pač treba izkoristiti ambient. Po opisu sodeč je pravljično.
Če v prvo ne gre, bo šlo pa v drugo. In je šlo preteklo soboto. Skoraj tako, kot zamišljeno. Ampak hej, kdor z malim ni zadovoljen … Zakonca Relja sta se nama z Velikim vrhom precej prikupila. Pa sva rekli, da greva pogledat, kaj sta našla v Zeleniških špicah. Navzlic tavanju in beganju in globoki nejeveri, da bova sploh prispeli, je dostop do Staničevega vrha minil presenetljivo hitro. (Vmes sva sicer resno že razmišljali, če ne bi raje kar prestopili k Sušniku.) Od samega veselja nad dostopom, ki je hitro minil IN naju pripeljal pod dejansko načrtovano smer, sva se malo martinčkali pod smerjo. Morda malo preveč. Mene je opeklo. Potem sva se le strinjali, da bi bilo vseeno primerno, da se drživa planov in nekaj splezava. In potem je prišla megla. Vmes so snežile iglice. Precej romantično. Zaradi moje minimalne vplezanosti sva se odločili za Labrador. Saj skromnost je lepa čednost, ampak mogoče bi lahko izbrali kaj malo manj poraščenega. V smeri so borovci. In 30m prečka. Z borovci seveda. Dobim jo jaz, ker je pač najbolje, da se kar takoj spoprimeš s strahom. Prej in potem po eno suho drevo. V družbi borovcev. Zgornji del sestopiš skozi špalir borovcev. Jasno. In potem jih (pri sestopu) meni nič tebi nič kar z lepega zmanjka. In potem nimaš nič več za prijet! Borovška nesramnost, da se reče. Aja, prvi raztežaj je lep. Dobila ga je Nastja, seveda.