Dolgi hrbet

Tud mi smo bli na Vadinah za vikend. Začel se je v petek, ko sva šla z Žanom plezat Trikot. In začneva plezat, preplezava prvi cug in glej ga zlomka znajdeva se na istem štantu kot lansko leto v Jernejevem stebru, ampak se glede tega nč preveč ne sekirava in zarineva v jamo sredi stene in zgodba se na vrhu cuga ponovi, saj sva ponovno na istem štantu kot leto poprej. Potem pa “Trikota” ne najdeva in pač greva v “Jernejev steber”. Smer seveda poznava že od lanskega vzpona, za večjo zmedo tudi naveza za nama misli da pleza steber.. In na koncu ni nikomur več nč jasn kaj kdo pleza… No na koči smo prišli do zaključka da sva z Žanom dvakrat, misleč da plezava Jerneja, preplezala Trikot. Ampak sekirou se ni noben, saj sva splezala dve varianti in obe sta bli fajn. 😀 Ampak meni duša ni dala, da bi Jernejev steber ostal brez mene, zato sva ga v soboto s Peterčkom le našla. A vendar brez variant ni šlo, tako da sva si vstop popestrila s čudovito prečko iz prvega cuga Povšnarjeve zajede. Stvar je kr luftig, ampak lepa. Do vrha smo potem našli smer, a vendar brez zapletov ni šlo. Pero mi je na zadnjo plat iz 20 metrov vrgu taveliko flašo vode, zato se na tem mestu zahvaljujem navezi iz AO Železničar (http://www.aozeleznicar.org/index.php/domov/948-podaljan-vikend#comments), ki je plezala takoj za nama, za tistih par požirkov, ki smo si jih bratsko razdelili na vrhu. Glede na to da smo bili pozni že na vstopu je bil temu primerno pozen tudi sestop, a vendar se je na koncu vse skupaj lepo končalo tam kjer se mora- na piru pa radlerju v obeh rokah na Vadinah. Tole je eden najdalših utrinkov kar sm jih spisou, tko da me bojo pomoje kr iz ferajna vrgl zarad smetenja po strani :D. Ampak konc koncou bom pa reku, da sta obe smeri super, tako kot tudi cel vikend. Fletn je bo.