Pred Dolomiti v Dolomite, Furlanske. Za en dan. V soboto tako v Duranno, via Normale. Svoj prvi letošnji obisk je dobil šele dan poprej. Ta dan sta bili poleg naju na vrhu še dve navezi domačinov. -Eni očitno tako dobro poznajo teren in kje kak kamen dol pade, da niti čelade ne vzamejo več s sabo. Navezala sva se za 1 cug. Sidrišča za spust so urejena na 20-30 m. Z dvojno vrvjo 3 abzajli, 1 sprehod in še 1 abzajl. Vmes je bilo eno krajše snežišče, ravno toliko, da spet kramo s sabo vlačiš. Gora sicer zelo lepa, razgledi fenomenalni, termin pa se je tudi poklapal z vremenom. Po tako dolgi vožji ravno ne bi hodil tja obračat. Ugotoviti je bilo, da Italijani poznajo novo gorniško klasifikacijo: markirana alpinistična smer. Uradno je seveda nemarkirano, ampak je nekomu očitno doma ostajalo rdeče barve, pa je šel malo pacat v steno. Za graben, v katerem nimaš kam zaiti je to seveda nujno potrebno. Zanimivost: okrog in okrog Duranna vodi markirana pot po lepo izpostavljeni polici. Dodatek: tradegija leta 1963 v dolini Vajont Nazaj grede dirka v Vrata, na pozno večerjo in spanec.
V nedeljo zjutraj so se plani začeli spreminjati, ko se je ključ šel skrivalnice in je oprema ostala zaklenjena v avtu. Plan B, Dolkova špica po Jugovzhodnem grebenu, je hitro padel. Opis je v Miheličevih Severnih pristopih. … Ja … 😉 Pozen štart, jugovzhodna stran, veter z zahoda, pred katerim smo bili v celoti skriti. Vroče ni blo, a-a, čist nč, sploh. Kljub zelo majhnim težavam (I-II) je tura zelo resna – dolga, naporna, največji faktor pa je orientacija. Greben je grebenu podoben šele, ko si tik pod vrhom Spodnje Dolkove špice.
Več fotk: Duranno | Dolkova špica
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.