Zadnjiški Ozebnik

Po kar nekajkrat obiskanih krajih nad Ljubeljem se nam je za soboto vsem zazdelo samote. Zadnjiški Ozebnik je bil izbranec. Glede na to, da je prelaz Vršič neprevozen, je že vožnja do izhodišča – Trente svoja tura. Pomlad se v dolini že pozna, zato sem smuči prvi dve uri nosil na hrbtu. Ko se je sneg začel, se je začel konkretno. Muljatera do Trebiškega dola je povsem zasuta, zato smo imeli namesto široke – na pol kolovoza – poti, ozke, nagnjene snežne prečke. Po prihodu nad gozdno mejo so vtis popravile snežne poljane na planini Trebiščnici. Sonce je pripekalo, sapice vetra pa od nikoder. Leva, desna; parkrat. In smo bili na vrhu. Sestop je bil precej tečen, saj je sonce cel dan pridno delalo. Tako ni šlo drugače, kot da smo se s snežnim prerezom z dilami znebili ostankov zadnjega sneženja. Spodaj je bila podlaga bolj trda in smo lahko udobno in varno sestopili do planine. Kako je kavč prišel na vrh pa prepuščam presoji vsakega posameznika.

Celotna (foto) zgodba: Picasa