Ojstrnik

Po sobotnem turnosmučarskem (družba je bila namreč krasna) fiasku, ko sem zaradi težav z opremo spoznavala lepote gozdne ceste in komaj naredila kak zavoj, sem se odločila poizkusiti srečo še enkrat v nedeljo. Z Alešem, Anito in Benotom smo se odpravili na Ojstrnik. Medtem ko sem se poskušala prepričati, da bi smuče vlekla za sabo, ne pa lomastila po smučinah kot jeti nižje rasti, je prišlo in odšlo mimo kar nekaj ljudi. Ko sem te iste začela srečevati še v drugo, sem res, res pospešila. Ali pa se mi je samo zdelo – kaj sem mogla, duh je bil voljan, a meso šibko. Ko sta se Aleš in Beno na vrhu že dodobra nasončila (ali pa že skoraj tvegala opekline), sem tudi jaz uspešno zaključila zadnji akrobatski obrat in le prisopihala na vrh. Spust je bil bolj zabaven (čeprav je to premikanje s smučkami navzgor tudi čisto noro), predvsem pa hitrejši. Razen nekaj krikov in obilice smeha v bolj poraščenem in strmem delu spusta, smo uživali v pršiču. Dan, da bi še in še takšnih; (čez dan ali dva, se razume, ko bom spet lahko normalno hodila). Čeprav bi za naslednji cilj raje nekaj rahlo položnejšega, ker danes je bilo vseeno precej strmo – vsaj za prvič.