Grintovčev steber

V soboto sva z Matejem plezala Grintovčev steber. Zato, ker Matej to sezono nabira stebre (še posebej rad tiste s hudobnimi in pretkanimi Kamini). Ker drugače bi šla kaj drugega … kaj, no … bolj odprtega. Nekaj takega, kjer ti ne bi v glavi ves čas odzvanjali zvoki fliperja ali kjer ti niti na misel ne bi prišlo, da bi morda ruzak raje vlekel za sabo ali da bi obnovil pet stopenj umiranja (http://www.youtube.com/watch?v=G_Z3lmidmrY) . Drugače je bilo pa čist fletn: skala je dobra, smer nabita, tako da z orientacijo ni bilo težav (ne gor, ne dol), morda edino malo kratka (vsaj glede na dostop =) ). Do Kamina, ki te pričaka na koncu, je nohtalo, cela smer je bila pa tudi precej fajhtna. Ampak sva se pogrela in posušila na vrhu stebra, kjer mi je sonce po zlobnem Kaminu vrnilo veselje do življenja. Poleg tega je bilo strašno zanimivo tudi z geološkega (petrološkega) vidika. Čeprav je Matej neutrudno ponavljal pravo ime rje, ki sva jo največkrat opazila, je bila smer prekratka oz. kamin predolg, da bi si zapomnila kaj več kot to, da se začne na h. Tako ali tako pa bi bilo vseeno, ker sem po zadnjem raztežaju za kratek čas znala samo še poštevanko in domači naslov.