Kakšen teden ali dva nazaj sva se z Nastjo podali v Begunjščico. Izkazalo se je, da ni napak premisliti, kje in predvsem do kam boš sestopal, ker si v nasprotnem (oz. tokrat najinem) primeru potem primoran večkrat užiti blagodejne učinke hoje po melišču. Izkazalo se je tudi, da vodnička ni za pustiti v nemar (ne plezalnega, ne tistega s podrobnim biološkim ključem za določanje pajkov), saj se je, pa to navzlic temu, da sva se res trudili udeti smer, na koncu izkazalo, da sva pokombinirali spodnji del Smrkete in zgornji del Janc-Mali. Prvi del je bil krušljiv, naložen in skoraj brez svedrovcev, kot tak torej dobra šola za glavo, v drugem delu sva pa malo več plezali in zato tudi bolj uživali. Celoten vzpon so nama srčni utrip pospeševale kreature iz družine pajkovcev in pajkov. Tako je pod obvezno opremo na tej turi spadala tudi vejica pravice (po načelu zakona močnejšega in večjega), s katero sva deložirali prenekaterega preveč mesnatega predstavnika zgoraj omenjene vrste.
Pred in po Begunjščici sva se odpravili še v Veliki vrh. Prvič še v družbi Špele in Nine – splezali sva Zajahaj oblak (za sosednjo navezo se ne spomnim več, kaj sta plezali, tako ali tako pa je vse skupaj precej konfuzno zaradi velike množine svedrovcev). Ob drugem obisku pa sva se že bolj znašli in uživali v Popku. Zelo super, vse troje.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.