Vremo bo, mraz tud, samo mal preveč nepredelanga snega zna bit. Najina predvidevanja so bile prava, tko da, sva med gaženjem po plazu pod smerjo že prmišljevala o obračanju. Pa kar nobeden ni hotel odjenat. V začetku gaženje po grapi in izkanje bol zbitega snega, da se ti je namesto do riti udre samo do kolen, čez prvi, drugi skok stiropor, pa spet pršič, pa kloža, pa mraz, pa še bolj mraz, pa se sprašuješ kaj je s tabo narobe, k bi moral švicat kot konj tebe pa zebe. Končno prerineva do skalnatega dela, žrebava in akcija. Prva cuga bolj slab narjena, je blo treba ves čas pucat, mi je kar mal psiha delala, poj pa končno mal stiropora, čez plate požled, da spet nis vedu kaj nardit, pa spet napihan sneg, pa končno spet en klin. Na vrhu pa sonce, Moto iz Klemenovga ruzaka, pa še spust po riti do podna, veselje popolno.
Joža, ne plezej po križu 😉 :)!